Appeal allowed: Defendant bears costs when withdrawing enforcement request after opposing third party's objection.

I. Pritožbi se ugodi, točka II izpodbijanega sklepa se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če tožena stranka v izvršilnem postopku najprej nasprotuje ugovoru tretjega, tako da mora tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, potem pa tožena stranka umakne predlog za izvršbo in tožeča stranka nato nemudoma umakne tožbo, mora tožena stranka nositi pravdne stroške tožeče stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je vložila tožbo tretjega na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ker je tožena stranka kot upnik nasprotovala ugovoru tožeče stranke v izvršilnem postopku.

2. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka sklepa odločilo, da se postopek zoper toženo stranko ustavi, v točki II izreka pa, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo le zoper točko II izreka. V pritožbi je tožeča stranka navedla, da je trdila, da je tožbo umaknila zato, ker je tožena stranka umaknila predlog za izvršbo, ki je bil razlog za ugovor tožene stranke (ugovor tretjega) v izvršilnem postopku. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni trdila dovolj, naj bi bilo protispisno. Če pa sodišče meni, da umik predloga za izvršbo ne pomeni izpolnitve predloga, potem naj bi bilo takšno stališče materialnopravno zmotno. Sklicuje se na odločbo opr. št. VSL II Cp 2217/2013.

4. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

5. Stroške pravdnega postopka mora nositi tisti, ki v pravdi ne uspe ali ki umakne tožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 158. člena ZPP). 1. odstavek 158. člen ZPP določa izjemo od tega pravila: če tožena stranka izpolni zahtevek in tožeča stranka umakne tožbo takoj, nosi stroške prvostopenjskega postopka tožena stranka. Nosi jih ne glede na to, da je bila tožeča stranka tista, ki je umaknila tožbo.

6. Pravilo, urejeno v 1. odstavku 154. in 1. odstavku 158. člena ZPP je jasno: stroške nosi tisti, ki jih je povzročil, ne glede na vzrok. Če tožena stranka izpolni zahtevek je s tem pravzaprav nastal položaj, kot da je priznala, da je bil zahtevek utemeljen, pravdni postopek pa potreben za dosego uspeha. Namen zakonodajalca je torej bil, da naloži toženi stranki kot povzročitelju v bistvu nepotrebnih stroškov, ki jih je povzročila tožeči stranki, da nosi te stroške, seveda poleg lastnih stroškov tožene stranke same.

7. Zahtevek lahko izpolni tožena stranka le, če je tožeča stranka uveljavljala dajatveni zahtevek. Prvi odstavek 158. člena ZPP se torej nanaša le na dajatveno tožbo. V tem postopku je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je po svojem imenu sicer ugotovitven, po svoji pravni naravi pa bržkone oblikovalen. Nanj se besedilo 1. odstavka 158. člena ZPP izrecno ne nanaša. Izpolniti takšnega zahtevka seveda tožena stranka ne more, saj je sodišče tisto, ki odloča o ugotovitvah, oziroma oblikuje pravno razmerje.

8. Pritožbeno sodišče pa vendarle meni, da gre v tej zadevi za pravno podoben primer, kot pri dajatvenih zahtevkih. Po trditvah tožeče stranke, ki jih je dala že v teku prvostopenjskega postopka, je namreč tožena stranka umaknila predlog za izvršbo. Če to drži, je tožeča stranka vseeno dosegla svoj končni cilj, to pa je doseči nedopustnost izvršbe. Tožena stranka je ravnala tako, kot da je priznala, da je bil zahtevek tožeče stranke utemeljen, pravdni postopek pa potreben za dosego uspeha. Vse bistvene lastnosti takšnega pravnega položaja so enake tistim iz 1. odstavka 158. člena ZPP. Tudi pri takšnem pravnem položaju ni videti nobenega razloga, da se ne bi naložilo toženi stroški, da nosi stroške, ki jih je povzročila s svojim ravnanjem, in ki s stališča tožeče stranke niso bili potrebni. Smiselno je torej potrebno uporabiti 1. odstavek 158. člena ZPP tudi pri takšnem dejanskem stanju.

9. V zadevi opr. št. VSL II Cp 2217/2013 je sicer Višje sodišče pri enakem dejanskem stanju menilo, da je bil zahtevek tožeče stranke izpolnjen. Pritožbeno sodišče sicer v tej zadevi ni presodilo, da bi tožena stranka zahtevek izpolnila. Odločitvi sta ne glede na to enaki, razlikujeta se le glede razlogov.

10. Tožeča stranka ima prav, da je postavila dovolj trditev (l. št. 31), da bi prišla v poštev smiselna uporaba 1. odstavka 158. člena ZPP.

11. V novem postopku naj prvostopenjsko sodišče ponovno odloči o stroških postopka. Pri tem naj da tudi toženi stranki priložnost, da se izjavi o stroških postopka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.