Administrative court dismisses taxpayer's request for tax enforcement suspension, ruling it lacks legal basis under tax procedure law.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Po določbi 87. člena ZDavP-2 ima pritožba suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel vlogo tožnika za odlog davčne izvršbe dolga po odločbi Finančne uprave Slovenije DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2014 (točka I izreka). Zahtevku tožnika za vračilo stroškov postopka se ne ugodi (točka II izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik davčni organ 17. 4. 2015 pozval, da se v postopku odločanja o pritožbi zoper navedeno odločbo opredeli do predloga tožnika, da davčni organ do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo. Z navedeno odločbo so bile tožniku naložene dodatne obveznosti iz naslova odmere davka po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2012 v višini 244.587,73 EUR in obresti v znesku 2.036,52 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na drugi odstavka 87. člena ZDavP-2, ki ga citira. Davčni organ je po uradni dolžnosti in v skladu z navedeno določbo ZDavP-2, preveril navedbe v odločbi z dne 18. 2. 2014 ter proučil pritožbene navedbe. Pri tem je ocenil, da pritožbi ni mogoče ugoditi. Ker pa po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2 davčni organ postopa le po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) vlogo tožnika zavrgel.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navedeni postopek se ne začne na zahtevo zavezanca, ampak davčni organ odloži izvršbo po uradni dolžnosti, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, zato je bila vloga tožnika v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavržena.

3. Tožnik se z takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V obširni tožbi tudi podrobneje pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih meni, da presoja o odlogu izvršbe ni v absolutni diskreciji davčnega organa, še posebej pa ne tiste uradne osebe, ki je odločala o davčni obveznosti na prvi stopnji. Bistvo tožbe ni v tem, da tožnik izpodbija zakonsko ureditev, ki ureja odlog davčne izvršbe, temveč v arbitrarnosti odločitve toženke v konkretnem primeru. Navaja 4. člen ZDavP-2, po katerem mora v zadevah, v katerih odloča po prostem preudarku, davčni organ odločiti v skladu z namenom, zaradi katerega je prosti preudarek dan in obsega prostega preudarka. Pri tem navaja tudi določbo petega odstavka 214. člena ZUP, po kateri mora v obrazložitvi poleg splošnih podatkov navesti ustrezno zakonsko podlago in razloge. O pritožbi o odmeri davka je odločala ista oseba, ki je izdala odločbo o odmeri davka. Oseba, ki je izdala odločbo, ne more tehtati utemeljenosti odločbe, zoper katero se pritožuje tožnik, hkrati pa odločati še o utemeljenosti odloga davčne izvršbe in bi se morala izločiti (35. člen in 36. člen ZUP). Gre za bistvene kršitve določb postopka iz četrtega odstavka 237. člena ZUP. Neobrazložena je tudi drugostopenjska odločba, pri čemer je toženka pavšalno navedla, da tožnik nima možnosti uspeha. Izpodbijana odločitev je samovoljna, kar izhaja tudi odločbe o odmeri davka in pritožbe tožnika, za kar navaja razloge. Izvršljivost odločbe o odmeri davka ima za tožnika nepopravljive posledice. Gre za grob poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), gre za nepopravljivo nematerialno škodo, za kar navaja razloge Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo toženke odpravi, odpravijo pa se tudi vsi drugi akti, ki jih je toženka izdala v postopku izvrševanja in zavarovanja odločbe z dne 18. 2. 2014 in odloži izvršbo oz. podredno zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Po določbi 87. člena ZDavP-2 ima pritožba suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Po povedanem odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno.

7. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno odločanje o odlogu davčne izvršbe, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma. Po presoji sodišča tožnik upoštevaje citirano zakonsko ureditev nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in zahteva odločitev o predlogu. To po povedanem pomeni, da je davčni organ ravnal skladno z zakonom (ZDavP-2 in ZUP), da je predlog tožnika, vložen po neupravičeni osebi in zato ga je utemeljeno zavrgel s sklepom. Sodišče poudarja, da je enako stališče kot v tej zadevi sodišče zavzelo že večkrat, med drugim tudi v zadevah I U 1381/2011, I U 292/2010 ter I U 1954/2013.

8. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena. Sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne očitane kršitve Ustave Republike Slovenije, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

9. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.