Appeal dismissed; action for invalid enforcement requires prior objection procedure under ZIZ. Appeal dismissed; action for invalid enforcement requires prior objection procedure under ZIZ.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo

v povezavi

z ugovornim postopkom. Izvršilno sodišče je o ugovoru zoper sklep o izvršbi odločilo na podlagi dejstva, ki je bilo med strankama sporno (tožnikovim navedbam ni sledilo), odločitev je potrdilo pritožbeno sodišče (priloga A2). Zato je

iz istega

razloga mogoče vložiti tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je glasil:

„Ugotovi se, da izvršba tožene stranke J., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. In 45/2013 z dne 28.02.2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Ip 619/2013 z dne 31.1.2014 zoper tožečo stranko, J.F., ni dopustna. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati vse njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“. V točki II izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.424,75 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila.

Zoper tako odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki so dokazovali nedopustnost izvršbe; ni preučilo vseh dejstev in navedb tožnika in izjav prič, ki dokazujejo,

da so bile listine, ki so podlaga nezakonite notarske listine dokumenti, ki so v nasprotju z Zakonom o javnih skladih; ni mu omogočilo postavitve sodnega izvedenca, ki bi ugotovil, da je že decembra 2010 nastal razlog za povrnitev kredita in je tako terjatev do sklepa o izvršbi že zastarala.

Vztraja, da notarske listine ni podpisal kot solidarni porok. Drugačen zaključek sodišča je napačen. Notarsko listino je

podpisal l

e enkrat, moral pa bi jo dvakrat, če bi jo podpisal tudi kot solidarni porok, saj Zakon o notariatu določa, da se mora

v n

otarski listini podpisati vsak, ki pri oblikovanju listine sodeluje. Notarka je delala nezakonito, ko mu ni pojasnila, da le z enim podpisom podpisuje pogodbo v dveh svojstvih. Sodišče napačno zaključuje, da je notarka strankam obrazložila pravice in obveznosti po pogodbi. Neumestno je, da sodišče kot verodostojnost podpisa tožnika kot solidarnega poroka smatra zgolj posojilno pogodbo, ki ni v notarskem zapisu ter jo ni oblikovala notarka. Tožnik pa toži na nedopustnost izvršbe na osnovi notarsko sklenjene posojilne pogodbe, ki pa je ni podpisal v svojstvu fizične osebe. Sodišče se ni opredelilo do kršitev javnega razpisa, češ da se o tem ne more opredeliti. V nadaljevanju polemizira s pogoji javnega razpisa in zatrjuje, da ni bilo nikjer navedeno oz. dovoljeno zavarovanje s porokom. Navaja, da je dejstvo, da kot fizična oseba ni prevzel nobene obveznosti in da je notarski zapis podpisal zgolj in izključno v svojstvu zakonitega zastopnika pravne osebe.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu pritožbenih trditev je pritožbeno sodišče najprej zavrnilo tiste, ki se nanašajo na

bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, saj so vsebinsko prazne in že zato neutemeljene. Uradni preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pa kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal - izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik v izvršilnem postopku - v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da notarskega zapisa ni podpisal v svojstvu solidarnega poroka, temveč le v svojstvu zakonitega zastopnika posojilojemalca, družbe R d.o.o. Izvršilno sodišče je o ugovoru zoper sklep o izvršbi odločilo na podlagi dejstva, ki je bilo med strankama sporno (tožnikovim navedbam ni sledilo), odločitev je potrdilo pritožbeno sodišče (priloga A2). Zato je

iz istega

razloga mogoče vložiti tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), kar je storil z obravnavano tožbo tožnik. Ker je torej tožba iz 59. člena ZIZ možna samo

v povezavi

z ugovornim postopkom, je predmet obravnavanega pravdnega postopka presoja utemeljenosti (le) tožnikovih navedb, da obravnavanega notarskega zapisa ni podpisal tudi v svojstvu solidarnega poroka in vprašanje pravilnosti postopka javnega razpisa.

Pritožba s svojim navedbami ne more omajati razlogov sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako kot sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v zadevi II Ip 619/2013 (priloga B2) mnenja, da tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da notarskega zapisa SV 722/2009 z dne 10.11.2009, s katerim je družba R d.o.o. (posojilojemalec) od toženca pridobila sredstva po posojilni pogodbi, ni podpisal (tudi) kot solidarni porok. Iz navedenega notarskega zapisa je jasno razvidno, da je stranka tega zapisa poleg posojilodajalca (toženca) in posojilojemalca (družba R d.o.o.), katere zakoniti zastopnik je bil tožnik, tudi tožnik kot solidarni porok. Res navedeni notarski zapis vsebuje le en podpis

J.F. (brez označbe v kakšnem svojstvu), vendar to ne pomeni, da se slednji ni zavezal kot solidarni porok. Na to kaže tudi dejstvo, da je posojilna pogodba z dne 10.11.2010, ki je sestavni del tega notarskega zapisa, izrecno podpisana tako s strani direktorja posojilojemalca, kot s strani solidarnega poroka J.F., kar tožnik ne prereka. Določba 43. člena Zakona o notariatu ni kršena, kot to skuša prikazati pritožba.

Izpodbijana sodba ima tudi ustrezne in prepričljive razloge o tem, da je bil tožnik poučen o tem, da notarski zapis podpisuje ne le v svojstvu zakonitega zastopnika posojilojemalca, ampak tudi v svojstvu solidarnega poroka. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do navedb v zvezi s kršitvijo javnega razpisa, saj je o tem podalo ustrezne razloge v 16. točki obrazložitve. Ostale pritožbene navedbe so ali pavšalne ali pa nerelevantne, ker niso bile predmet odločanja izvršilnega sodišča o ugovoru tožnika (napr. sodišče ni upoštevalo dokazov, ki so dokazovali nedopustnost izvršbe; terjatev je zastarala že do izdaje sklepa o izvršbi), tako da ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

Upoštevaje vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano

sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).