Appeal against costs order dismissed as it does not raise a significant legal issue for Supreme Court review.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.

[JEDRO]

Ugovori vložnika, da bi moral stroške odvetnika plačati sam pooblastitelj – zasebni tožilec, ne pomenijo ugovorov pravne narave, še manj ugovorov, o katerih bi lahko Vrhovno sodišče odločilo o pomembnem pravnem vprašanju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. P. M. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 60324/2012 z dne 9. 7. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 60324/2012 z dne 31. 3. 2015 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče mu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso, odločilo pa je tudi, da je dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Te stroške je zatem odmerilo z uvodoma navedenima sklepoma, kjer je odločilo, da znaša nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca 1.898,49 EUR.

2. Zoper pravnomočni sklep o odmeri stroškov je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti z navedbami, da je sklep nezakonit, zaradi česar predlaga njegovo razveljavitev.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti se po prvem odstavku 420. člena ZKP praviloma vlaga zaradi kršitev procesnega ali materialnega zakona zoper pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil končan kazenski postopek, zoper druge odločbe pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

4. V obravnavani kazenski zadevi je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper takoimenovano drugo odločbo, zato je potrebno presoditi, ali so podani pogoji, za njeno obravnavo, ki so določeni v že omenjenem prvem odstavku 420. člena ZKP. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, vložnik izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča, saj meni, da bi moral stroške odvetnika plačati sam pooblastitelj – zasebni tožilec, saj je le med njima podano pooblastilno razmerje. Vsak pooblastitelj se namreč zaveže, da bo poravnal vse odvetniške storitve, poleg tega pa sodišče tudi ni razčistilo, ali je zasebni tožilec svojemu odvetniku nagrado plačal ali ne. Navedeni ugovori vložnika v zahtevi pa ne pomenijo ugovorov pravne narave, še manj ugovorov, o katerih bi lahko Vrhovno sodišče odločilo o pomembnem pravnem vprašanju, saj dolžnost plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, med katere spadajo tudi izdatki zasebnega tožilca ter njegovega pooblaščenca (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), izhaja iz prvega odstavka 95. člena ZKP.

5. Ker torej zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper drugo odločbo ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

6. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri višini odmerjene takse pa je Vrhovno sodišče upoštevalo taksno tarifo, določeno v Zakonu o sodnih taksah, zapletenost zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.