Supreme Court rejects leave for appeal due to failure to precisely state the specific legal issue.

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

[JEDRO]

Bistvo vprašanja je, da opozori na konkreten pravnorazlagalni problem, ki je odločilen za konkretno zadevo (se pravi: sporno pravno vprašanje) in je obenem bodisi predecenčnega pomena bodisi je pomemben za spoštovanje že obstoječe sodne prakse. Dolžnost predlagatelja je, da vprašanje (ali bolje: pravni problem), ki ima prej opisane lastnosti, v predlogu natančno in konkretno navede. To ne pomeni nujno, da mora predlog vsebovati vprašalno poved. Sporno vprašanje je lahko navedeno tudi drugače, vendar pa mora biti jasno in jedrnato izkristalizirano.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V tej pravdi je tožnica uveljavljala odškodninsko pravno varstvo zaradi ravnanja toženke, ki je v častniku A. objavila članek z žaljivo vsebino ...

2. Sodišče prve stopnje je toženko obsodilo, da je dolžna v častniku A. objaviti to sodbo in se opravičiti za svoje navedbe. Hkrati ji je naložilo, da je dolžna opustiti vsakršne posege v osebnostne pravice tožeče stranke in ji zapretilo, da bo sicer za vsak poseg morala plačati 1.000,00 EUR.

3. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije.

V 1. točki obrazložitve predloga opiše odločitev pritožbenega sodišča in ji nasprotuje s trditvijo, da je bila objava članka enkratno dejanje in da ponovitvena nevarnost ni izkazana. Sklicuje se na judikat VSL I Cpg 180/2012 z dne 23. 1. 2013 in trdi, da mu odločitev v izpodbijani sodbi nasprotuje. Tam je bilo zapisano, da je zahtevku s prenehanjem kršitev osebnostnih pravic mogoče ugoditi le, če je kršitev že nastopila in protipravno stanje še traja. Nekatere druge odločbe zahtevajo celo izkazano ponovitveno nevarnost.

V 2. točki obrazložitve predloga trdi, da je izpodbijana odločitev nasprotna odločbi VSM I Cp 2077/2009 z dne 2. 2. 2010. Meni, da ima objava celotne sodbe namreč v konkretni zadevi penalno naravo, kar ni namen odškodninskih sankcij. Pri odločitvi bi bilo treba pojasniti razloge, ki jih zahteva določba 178. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na dosego namena, ki se sicer doseže z odškodnino. Ta presoja naj ne bi bila opravljena.

V 3. točki predlagateljica sodišču prve stopnje očita, da se s „konkretnim razlogovanjem ugotavljanja nastanka in obsega domnevne škode ni ukvarjalo ter da naj bi bilo pomanjkljivo tudi trditveno in neobstoječe dokazno gradivo v spisih tožeče stranke, ki v postopku te postavke ni z ničemer dokazala.“ Meni, da bi bil potreben dokaz nastanka škode.

V 4. točki predlagateljica trdi, da je sodbeni izrek v 1. točki nerazumljiv, vsebinsko pa nasproten namenu določbe 178. člena OZ. V nadaljevanju meni, da brez izrecne ugotovitve v izreku sodbe, da sta inkriminirana zapisa tožene stranke neresnična, ni mogoče v materialnopravnem smislu doseči uveljavljenega namena in tudi ne potrebnega opravičila. V sklepnem delu pa se predlagateljica ukvarja z vprašanjem, o tem, katera so jasna in objektivizirana merila, na podlagi katerih je mogoče pravni osebi priznati odškodnino za nepremoženjsko škodo.

5. Predlog ni popoln.

6. Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to pa je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava prek sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank celo bistveno strožje kot v primeru revizije same. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, sodišče predloga vsebinsko ne presoja, marveč ga v skladu s šestim odstavkom 367. b člena ZPP zavrže.

7. Bistvo vprašanja je, da opozori na konkreten pravnorazlagalni problem, ki je odločilen za konkretno zadevo (se pravi: sporno pravno vprašanje) in je obenem bodisi predecenčnega pomena bodisi je pomemben za spoštovanje že obstoječe sodne prakse.

8. Dolžnost predlagatelja je, da vprašanje (ali bolje: pravni problem), ki ima zgoraj opisane lastnosti, v predlogu natančno in konkretno navede. To ne pomeni nujno, da mora predlog vsebovati vprašalno poved. Sporno vprašanje je lahko navedeno tudi drugače, vendar pa mora biti jasno in jedrnato izkristalizirano. Če je zaradi vsebine predloga Vrhovnemu sodišču prepuščeno, da mora problem (vprašanje) iz splošnega razlogovanja v predlogu (kritiziranja izpodbijanih odločb) izluščiti samo, tedaj predlog prej opisanemu formalnemu pogoju iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP ne ustreza.

9. V obravnavani zadevi gre za prav tak primer. Predlagatelj namreč s posameznimi vsebinskimi sklopi napada odločitvi nižjih sodišč ter se pri tem sklicuje na dele obrazložitev iz posamičnih odločb višjih sodišč. Ti vsebinski sklopi so na nekaterih mestih tudi nerazumljivi - tak je tretji sklop. Na nekaterih mestih pa predlagateljevo utemeljevanje sploh nima zveze z zadevo. Tak je četrti sklop, ki se ukvarja z vprašanjem denarne odškodnine pravni osebi, čeprav o takšnem zahtevku sodišči sploh nista sodili. Zato je Vrhovno sodišče predlog na podlagi pooblastila iz šestega odstavka 367. b člena ZPP zavrglo.