Appeal court partially allows claim for lawyer fees regarding response to objection under ZPP and ZIZ.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (III. točka izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 249,61 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka do plačila. V ostalem se pritožba zavrne in sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 85,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na ugovor vsebuje pravno pomembna dejstva v zvezi s trditvami v ugovoru, predvsem pa zanika navedbe v ugovoru.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 12.283,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2014 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.835,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka).

2. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka (III. izreka sodbe) in predlaga, da se ji poleg že priznanih stroškov postopka prizna še 254,53 EUR, kar pomeni vse priglašene stroške postopka. Navaja, da je stroške priglasila utemeljeno, le za tista opravila, ki so bila opravljena, kar se nanaša tudi na postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče ni obrazložilo, katerih stroškov in zakaj tožnici ni priznalo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je tožnica v pravdi skoraj v celoti uspela in ker je zavrnilni del zanemarljiv, zato ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške. Stroške je sodišče odmerilo na 1.835,48 EUR ter se pri tem sklicevalo na določbo 155. člena ZPP ter stroškovnik (priloga A 23, v katerem je odmera stroškov specificirana).

5. Iz stroškovnika tožeče stranke izhaja, da ji je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo vse priglašene stroške postopka, razen za odgovor na ugovor po tarifni št. 3468 Odvetniške tarife v znesku 204,60 EUR, z DDV pa 249,61 EUR. V stroškovniku je zabeležilo, da je ta postavka stroškov nepotrebna, ker odgovor na ugovor z ničemer ni doprinesel k odločitvi o zadevi.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi očitno postavilo na stališče, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni stroški postopka pri odločanju o predlagani začasni odredbi, kar bi bilo utemeljeno le v primeru, če za tožnico ne bi nastale negativne posledice po določbi 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po tej določbi se v primeru, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Glede na vsebino ugovora in kasnejše odločitve v sklepu, s katerim je prvostopenjsko sodišče odločalo o ugovoru, pa takšnega zaključka ni mogoče sprejeti.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe prvega odstavka 155. člena ZPP ter določbe petega odstavka 38. člena ZIZ, ki je specialna odločba za odločanje o potrebnosti izvršilnih stroškov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na ugovor vsebuje pravno pomembna dejstva v zvezi s trditvami v ugovoru, predvsem pa zanika navedbe v ugovoru. Opredeljeno je, zakaj tožnica vztraja pri izdani začasni odredbi in zakaj je po njenem izkazana tako verjetnost terjatve, kot tudi nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato ni mogoče odreči pritožnici stroškov odgovora na ugovor kot potrebnih stroškov postopka, četudi se sodišče v ožji obrazložitvi sklepa pri odločanju o utemeljenosti ugovora ni izrecno opiralo na razloge tožnice v tej njeni vlogi. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in tožnici priznalo stroške odgovora na ugovor po tarifni št. 3468 Odvetniške tarife v znesku 204,60 EUR oziroma skupaj z DDV 249,61 EUR, torej toliko, kot je priglasila v stroškovniku. Višji znesek povrnitve stroškov (254,53 EUR), kot ga zahteva s pritožbo, pa nima podlage v določbah Odvetniške tarife. Odločitev temelji na določbi drugega in tretjega odstavka 365. člena ZPP.

8. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 85,40 EUR in sicer za nagrado za postopek po tarifni št. 3220 50,00 EUR, za stroške v pavšalu po tarifni št. 6002 20,00 EUR ter DDV.