Appeal court quashes first instance judgment due to flawed evidence assessment and missing proof of possession.

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zaradi zmotne presoje, da gre za priznana dejstva, ki jih v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP ni treba dokazovati, in zaradi izostanka dokazne ocene glede ugotovitve o obstoju zaključene celote med spornimi stvarmi na tožničinih nepremičninah in nepremičninami v lasti tožencev, je podan dvom o obstoju odločilnih dejstev, ki bi nudila podlago za ugoditev zahtevku. Gre torej za kršitve, ki bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo

1/ odločilo, da sta toženca dolžna vrniti tožnici v neposredno posest del zemljišča parc. št. 17/13 in del zemljišča parc. št. 17/14, obe k. o. ..., in na svoje stroške odstraniti iz zemljišč betonski tlak na parc. št. 17/13 v površini 79 m2, kovinsko leseno ograjo na severu parc. št. 17/13 in žičnato ograjo na jugu, skupaj z betonskimi stebri na parc. št. 17/13 in 17/14, vse v obsegu, določenem v izreku v povezavi s skico izvedenkinega izvida, ter opustiti nadaljnja poseganja v nepremičnino, v 60 dneh (I. točka izreka sodbe),

2/ v presežku za krajši paricijski rok tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe),

3/ odločilo, da sta toženca dolžna tožnici povrniti stroške postopka (III. točka izreka sodbe)

4/ v delu, v katerem je tožnica umaknila tožbo (tj. glede porušenja stavbe s platneno streho, odstranitev asfaltnega tlaku in gramoza, žive meje in zidane ograje s temelji, prepovedi parkiranja, polaganja betona in asfalta, nasaditve dreves in grmičevja ter postavitve objektov), je postopek ustavilo.

2. Toženca v pritožbi zoper I. in III. točko izreka uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna je ugotovitev sodbe, da sta toženca priznala, da sta postavila sporni ograji in da jih imata v posesti (31. točka obrazložitve), kar naj bi navedla tako v odgovoru na tožbo kot tudi ob zaslišanju.

Tako v odgovoru na tožbo kot v prvotoženčevi izpovedbi sta zelo jasno navedla, da sta postavila le ograjo ob meji med parcelama 28 in 17/10 (kasneje 17/13 in 17/14) ter parcelama 29/1 in 17/10, vendar se na ti dve ograji tožbeni zahtevek ne nanaša. Tudi iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da ograja na zahodu med parcelama 28 in 17/10 stoji na tožničini parceli. Prvotno postavljeni zahtevek ni bil povsem jasen in se je po razumevanju tožencev nanašal tudi na ograjo na zahodu. Le na ta del se nanaša navedba tožencev, da sta ti dve ograji postavila, vendar na svojem zemljišču.

Enako izhaja tudi iz prvotoženčeve izpovedbe. Tožnica je zatrjevala, da sta toženca na njenih parcelah postavila ograje in betonski tlak ter zasadila smreke, toženca pa sta to zanikala. Na trditve o posesti njene nepremičnine z navedenimi na njej postavljenimi predmeti sta odgovorila, da to ne drži, razen občasne uporabe za dostop z vozilom do parc. št. 29/1. Tožnica bi zatem morala zatrjevati več. Ker tega ni zmogla, je treba zahtevek zavrniti. Po navedenem je napačen zaključek sodbe, da toženca nista podala konkretnih ugovorov glede smrek in glede betonskega tlaka.

Ni jasno, kaj bi lahko ob skopih tožbenih navedbah še konkretneje ugovarjala. Obrazložitev sodbe o vprašanju dejanske oblasti nad stvarjo je preskromna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Povsem neobrazložen je zaključek, da imata toženca korist od zagrajenosti tožničine parcele, ni pa navedeno, kakšno korist naj bi imela. Ugotovitev, da "ograje, smreke in betonski tlak predstavljajo zaključeno celoto (in še kontejner s platneno streho)", govori v prid ugovorom tožencev. Osrednji del te zaključene celote je lahko le kontejner (manjša avtomehanična delavnica), ki se nahaja delno na tožničini parceli, delno pa na parceli v lasti P. K.

Logično je torej, da zaključena celota ne pripada tožencema, ampak precej verjetno P. K., ki edini uporablja delavnico. Prebivališče ima res prijavljeno na naslovu tožencev, a tam ne prebiva. Da toženca nimata v posesti tožničinih parcel, pa izhaja tudi iz dejstva, da je po večjem delu med parcelama tožencev in tožničinima parcelama postavljena ograja, ki jih ločuje. Ker v sodbi ni naveden niti en element, ki kaže na (so)posest oziroma dejansko oblast tožencev nad spornimi nepremičninami, je ta ugotovitev arbitrarna. Enako velja za ugotovitev, da sta toženca izključila tožnico iz posesti dela njenih nepremičnin.

Občasna uporaba poti, ki je ugotovljena v sodbi, je zakonita in ima, glede na to, da gre za javno pot, tudi svoj temelj.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je neresna pritožbena trditev, da toženca nista postavila ograje na severu (A-B-C-D) in jugu (F-G-H), ker se ograja na severu parcele stika z lesenimi pomičnimi ograjenimi vrati, ki predstavljajo dostop do hiše ... in istočasno onemogoča prehod poti tretjim prek parc. št. 17/13 in 17/14 do A. Ni logično, da bi toženca postavila svoja pomična lesena ograjna vrata, ne da bi postavila še kovinsko leseno ograjo, ki se prične v točki A in nadaljuje prek B-C-D. Enako velja za ograjo na jugu. Če ju nista postavila toženca, ju je zanju postavil izvajalec del. Zaradi postavitve ograje imata neposredno in ustrezno korist, ki je tožnica ni nikoli odobrila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek temelji na 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, in na 99. členu SPZ, po katerem lahko lastnik v primeru protipravnega vznemirjanja lastnika s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Pasivno legitimacijo temelji na stališču sodne prakse, po katerem je poleg tistega, ki protipravno vznemirja tožnikovo lastninsko pravico, pasivno legitimiran tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje oziroma v čigar korist je bilo vznemirjanje izvršeno, pa je tako ravnanje odobril oziroma z njim soglašal.(1)

6. Niso sporne ugotovitve sodbe (deloma niso bile sporne niti v postopku pred sodiščem prve stopnje), 1) da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 17/13 in 17/14 obe k. o. ..., toženca pa sta solastnika nepremičnin parc. št. 28 in 29/1 obe k. o. ..., 2) da tožničini nepremičnini v naravi predstavljata javno pot, 3) da se na tožničinih nepremičninah nahaja kovinska lesena ograja (na severu), žičnata ograja (na jugu) in smreke ter da je del teh nepremičnin tlakovan, 4) da ograja in smreke ovirajo prehod po javni poti, 5) da toženca občasno uporabljata tožničini nepremičnini za dostop do svoje parc. št. 29/1.

7. Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na nadaljnjih ugotovitvah, 1) da sta toženca priznala tožbene navedbe, da sta postavili in imata v posesti ograjo ob meji med parc. št. 28 in 17/13 ter ograjo ob meji 29/1 in 17/14, ugovarjata pa, da bi bila ograja na tožničinih nepremičninah, 2) da sta smiselno enako izpovedovala tudi ob zaslišanju, 3) da toženca nista pojasnila, zakaj sta postavila sporni ograji, 4) da nista podala konkretnih ugovorov glede smrek, 5) da nista konkretno ugovarjala, da nista postavila betonskega tlaka, ga ne uporabljata in ga nimata v posesti, 6) da obstoj izvršilnega naslova zoper P. K. ni ovira za ugoditev zahtevku v tej zadevi in 7) da vse skupaj, torej sporne ograje, smreke in betonski tlak, predstavljajo zaključeno in ograjeno celoto (in še kontejner s platneno streho) in da toženca uporabljata to za dostope do svojih parcel.

8. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodba temelji na napačnem razumevanju navedb tožencev. Izhaja s stališča, da sta toženca priznala, da sta postavila in imata v posesti tako kovinsko leseno ograjo na severni strani kot tudi žičnato ograjo na betonskih stebrih na jugu. Že iz povzetka navedb v sodbi je razvidno, da sta toženca zatrjevala, 1) da nista postavila niti ograje na severu, niti na jugu, toženkini nepremičnini, ki predstavljata pot kot javno površino, pa uporabljata le za dostop do parc. št. 29/1, 2) da gradenj nista postavili, niti zgradili in jih nimata v posesti in 3) da je bilo že v drugem postopku ugotovljeno, da je stvari na spornih parcelah postavil P. K. ter jih on uporablja in da je zato edini logičen zaključek, da lastnik objekta (kontejnerja s platneno streho) uporablja tudi ograjo okoli njega. Iz odgovora na tožbo in nadaljnjih navedb pa tudi jasno izhaja, da se trditve tožencev o tem, da ograja stoji na njunih nepremičninah, nanašajo na ograji na zahodni strani, glede katerih je bila po pridobitvi izvedenskega mnenja tožba umaknjena.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil zaslišan le prvotoženec, ne pa tudi drugotoženka. Tudi pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi, da iz prvotoženčeve izpovedbe smiselno izhaja priznanje, da je postavil in ima v posesti sporni ograji, ima podlago v zapisniku o zaslišanju. Prvotoženec je izrecno povedal, da niti on niti drugotoženka nista postavila betonskega tlaka, niti kovinske lesene ograje na severu parc. št. 17/13 niti žičnate ograje na jugu parc. št. 17/14. Povedal je tudi, kateri ograji je postavil.

10. Utemeljen je tudi očitek o neobrazloženosti ugotovitve, da vse skupaj, torej sporne ograje, smreke in betonski tlak predstavljajo zaključeno in ograjeno celoto (in še kontejner s platneno streho). Ta ugotovitev v sodbi ni argumentirana, izvedenkina skica kot sestavni del sodbe pa sama zase tudi ne omogoča enoznačnega odgovora o spornih stališčih pravdnih strank, tj. ali sta sporni ograji povezani z nepremičninami tožencev ali z nepremičninami sina tožencev na drugi strani parc. št. 17/13 in 17/14. Družinska vez sama po sebi še ne zadostuje za zaključek, da sta toženca naročila oziroma odobrila zatrjevano vznemirjanje (postavitev ograje in utrditev tal). Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ob dejstvu, da gre za javno pot, izpovedba o občasni rabi tožničinih nepremičnin za dostop do lastne nepremičnine ne more pomeniti priznanja (so)posesti.

11. Ob gornjih zaključkih je utemeljen tudi pritožbeni očitek o vprašljivi dokazni teži ugotovitev, da toženca nista konkretno ugovarjala trditvam, da sta sporne stvari postavila in jih imata v posesti.

12. Gre za ključne ugotovitve, ki bi mogle utemeljevati zaključek o dokazanosti tožbenih trditev, da toženca izvršujeta (so)posest na spornih delih tožničinih nepremičnin, in ki bi mogle utemeljevati nadaljnji sklep, da sta toženca tista, ki vznemirjata tožničino lastninsko pravico oziroma v čigar korist je bilo vznemirjanje izvršeno, oziroma ji jo kratita.

13. Zaradi zmotne presoje, da gre za priznana dejstva, ki jih v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP(2) ni treba dokazovati, in zaradi izostanka dokazne ocene glede ugotovitve o obstoju zaključene celote med spornimi stvarmi na tožničinih nepremičninah in nepremičninami v lasti tožencev, je podan dvom o obstoju odločilnih dejstev, ki bi nudila podlago za ugoditev zahtevka. Gre torej za kršitve, ki bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Ker je zaradi bistvene kršitve določb postopka dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče naj v novem sojenju ob upoštevanju pravil o dokazni oceni in o dokaznem bremenu ponovno odloči o zahtevku.

15. Glede na to, da dejstva, ki jih je tožnica navedla v odgovoru na pritožbo, niso ugotovljena v izpodbijani sodbi, njene navedbe niso mogle vplivati na drugačen izid pritožbenega postopka.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 894/2009 z dne 25. 4. 2013 ter VSL I Cp 1972/2009 z dne 24. 6. 2009, I Cp 4537/2010 z dne 6. 4. 2011, I Cp 3915/2011 z dne 5. 9. 2011, I Cp 1010/2014 z dne 4.6.2014.

Op. št. (2): Določba se glasi: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.