Appeal dismissed; involuntary psychiatric detention justified by severe untreated psychosis and medication administration needs.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance decision ordering the continued detention of a patient in a special ward. The patient argued that her consent to medication was revoked due to personal reasons and that less restrictive measures were available. The court rejected these claims, ruling that the patient's severe, long-term untreated psychosis rendered her incapable of critical judgment regarding her condition and that the specific detention period was medically necessary for effective drug administration.
Legislator headnote
AI generated48. odst. 1 ZDZdr; 39. odst. 1 ZDZdr: Involuntary detention in a special ward is lawful when a patient suffers from severe mental illness preventing critical judgment, and the specific duration is medically necessary for effective treatment, overriding arguments about personal revocation of consent.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Čas zadržanja udeleženke na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom je prvo sodišče določilo v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr na podlagi ugotovitve sodne izvedenke, da je takšna doba zadržanja potrebna zato, da bodo zdravniki lahko učinkovito uredili zdravljenje udeleženke z zdravili, ki bodo pri njej potrebovala daljši čas, da izrazijo svoje delovanje, saj gre pri udeleženki za dolgotrajno nezdravljeno psihozo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Prvo sodišče je sklenilo, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1. točka izreka). Udeleženko je zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom … psihiatrične klinike ... najdlje do 29. 3. 2016 (2. točka izreka).
2. Zoper sklep se pritožuje udeleženka po odvetniku, ki posebej ne navaja pritožbenih razlogov, ter predlaga, da se 2. točka sklepa razveljavi in udeleženka izpusti iz zaprtega oddelka, podrejeno pa, da se doba zadržanja skrajša na 14. 3. 2016. Iz pritožbe je razvidno, da udeleženka izpodbija odločitev v 2. točki sklepa prvega sodišča. Navaja, da se je zdravila na podlagi lastne privolitve, ki pa jo je zaradi osebnih razlogov preklicala. Če je podala soglasje, je očitno, da se udeleženka zaveda pomena svoje privolitve. Zato ni mogoče šteti, da se ob preklicu ne zaveda pomena preklica privolitve. Narava nujnih ukrepov po ZDZdr ni takšna, da bi bil utemeljen tako grob poseg v človekovo dostojanstvo in osebno svobodo. Samo urejanje obveznega zdravstvenega zavarovanja ne konstituira takšnega vedenja, ravnanja in odločanja, ki bi utemeljevalo ukrepe po ZDZdr. Udeleženka izpodbija tudi odločitev o dolžini trajanja zadržanja. Primeren bi bil tudi milejši ukrep z zdravljenjem na odprtem oddelku, v primeru zdravljenja na zaprtem oddelku pa bi bil potreben čas zdravljenja največ 14 dni. Že sedaj so podani pogoji za udeleženkino ambulantno zdravljenje oziroma zdravljenje na odprtem oddelku.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila udeleženka sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča v skladu s 53. členom ZDZdr. Prvo sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pri udeleženki gre za duševno motnjo iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr (stanje akutne psihoze, najverjetneje poslabšanje kroničnega shizofrenskega procesa), zaradi katere udeleženka huje ogroža svoje zdravje in tudi življenje, tega stanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijanega sklepa kot pravilne ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje.
5. Udeleženka v pritožbi neargumentirano izpodbija odločilne ugotovitve prvega sodišča. Bistveno je, da je bila udeleženka povsem nekritična do svojega bolezenskega stanja, saj gre pri njej za dolgotrajno nezdravljeno psihozo. V primeru nadaljnje odsotnosti ustreznega zdravljenja bi se ji slabo bolezensko stanje še stopnjevalo, kar bi privedlo do situacije, ko udeleženki (nobena) zdravila ne bi več pomagala. Glede na takšno trenutno stanje ne pride v poštev nobena milejša oblika zdravljenja, saj udeleženka pri njej ne bi bila sposobna sodelovati.
6. Čas zadržanja udeleženke na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom je prvo sodišče določilo v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr na podlagi ugotovitve sodne izvedenke, da je takšna doba zadržanja potrebna zato, da bodo zdravniki lahko učinkovito uredili zdravljenje udeleženke z zdravili, ki bodo pri njej potrebovala daljši čas, da izrazijo svoje delovanje, saj gre pri udeleženki za dolgotrajno nezdravljeno psihozo.
7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).