Appeal dismissed; debtor failed to prove assets were stolen, confirming first-instance rejection of debt relief request.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil dolžnik pred prvostopenjskim sodiščem neenakopravno obravnavan, češ da je prvostopenjsko sodišče postopek zaključilo preuranjeno le na osnovi dokazov, ki jih je predložil upnik. Takšen očitek bi bil lahko utemeljen le ob predpostavki, da bi bilo mogoče prvostopenjskemu sodišču očitati, da neutemeljeno ni upoštevalo dokazov, ki naj bi jih predložil sam dolžnik. Takšnih trditev dolžnik v pritožbi niti ne podaja, saj v smislu utemeljitve svojih navedb v odgovoru na ugovor ni ponudil nobenih dokazov, temveč zgolj neprepričljivo pojasnilo o svojem postopanju ob poskusu rubeža premičnin s strani izvršitelja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 83) je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti dolžnika z dne 23. 4. 2015 zavrnilo.

2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča dolžnik vložil pritožbo (red. št. 88). Uveljavljal je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- dolžnik je s Pogodbo o zastavi premičnin št. 99-031-301 z dne 25. 1. 2012 zastavil sporne premičnine v korist upnika banke X, te premičnine pa so bile vpisane v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin,

- dolžnik teh premičnin ob začetku stečajnega postopka ni navedel kot del svojega premoženja, saj naj bi mu bile po njegovih trditvah odtujene,

- iz elektronskega sporočila, ki ga je dolžnik dne 30. 7. 2013 poslal predstavnici upnika izhaja, da je dolžnik ob pisanju navedenega elektronskega sporočila razpolagal z navedenimi premičninami, kar naj bi izhajalo tudi iz zapisnika ogleda peletirne linije z dne 30. 7. 2013.

Sodišče prve stopnje je zato kot nelogične štelo navedbe dolžnika, da je bil v mesecu juniju 2013 po obvestilu upravitelja o neuspešni dražbi prepričan, da je premičnino odpeljal izvršitelj. Zato je sodišče sklepalo, da je dolžnik ob poročilu stanja svojega premoženja vedel za sporne premičnine, a jih je namenoma zamolčal z namenom njihove prodaje brez vedenja sodišča.

5. Na osnovi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, v posledici česar je začet postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

6. Povsem neprepričljive so pritožbene navedbe, s katerimi tudi v pritožbi poskuša dolžnik prikazati drugačen pomen svojega elektronskega sporočila predstavnici upnika z dne 30. 7. 2013, češ da je imel z njim upnika zgolj „za norca“. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je iz navedenega sporočila dolžnika nedvoumno sklepati, da je ob pisanju le-tega dolžnik vedel za lokacijo spornih premičnin, saj bi bilo sicer z njegove strani povsem nerazumno, da bi se z upnikom (v korist katerega naj bi jih odpeljal izvršitelj) dogovarjal o načinu izvensodne prodaje premičnin.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v delu, ko se sklicuje na neupoštevnost zapisnika, ki ga je sestavila predstavnica upnika in ga sam ni podpisal. V zapisniku, ki ga je upnik priložil k ugovoru proti odpustu obveznosti, je protokoliran potek ogleda lokacije, na kateri naj bi se nahajale premičnine, ki so bile predmet zavarovanja. Dolžnik tem navedbam upnika niti v odgovoru na ugovor (red. št. 73) niti na naroku dne 17. 11. 2015, na katerem se je obravnaval ugovor upnika (zapisnik o naroku na red. št. 82), ni nasprotoval v smislu zatrjevanja, da zapisnik, ki ga je predložil upnik, ne prikazuje resničnega poteka dogodkov ob izvedenem ogledu s strani predstavnice upnika. Zgolj pritožbeno sklicevanje, da sam ni podpisal tega zapisnika, zato ne more imeti odločilnega pomena.

8. Dolžnik svoje dobrovernosti ob razkritju premoženjskega stanja stečajnemu upravitelju ne more utemeljiti niti s sklicevanjem, da se je upravitelj za nadaljnje poizvedbe obrnil na policijo, kakor tudi ne s trditvijo, da se sam najbolje ne znajde pred sodiščem. Nesporno je, da je dolžnik pred poskusom rubeža s strani izvršitelja imel v posesti premičnine, na katerih je upnik imel pogodbeno pridobljeno neposestno zastavno pravico (170. člen Stvarnopravnega zakonika). To od zastavnega dolžnika terja ustrezno skrbno ravnanje s tem premoženjem. Povsem neprepričljiva so bila dolžnikova pojasnila v ugovoru proti odpustu obveznosti, da ni želel biti prisoten 24. 6. 2013 ob rubežu s prodajo teh premičnin, pri čemer naj bi smatral, da jih je izvršitelj odpeljal, dober mesec kasneje (30. 7. 2013) pa je predstavnici upnika ponujal rešitev, ki je vključevala tudi izvensodno prodajo teh premičnin.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izvajati dokaze v smislu domnevne odtujitve spornih premičnin kot kaznivega dejanja. Za odločitev prvostopenjskega sodišča zadostuje njegova pravilna ugotovitev, da je dolžnik ob razkritju svojega premoženja očitno namerno zamolčal te premičnine.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče v utemeljitvi izpodbijanega sklepa ni opredeljevalo do načina, kako naj bi dolžnik glede na dimenzije sploh odtujil sporne premičnine. Ti pomisleki zgolj nakazujejo, da bi v primeru, da bi prišlo do odtujitve teh premičnin brez vednosti dolžnika, od njega terjalo, da bi moral pristojnim organom naznaniti izginotje teh premičnin. To posebej velja ob upoštevanju, da je na teh premičninah, ki jih je dolžnik imel v posesti, upnik imel pridobljeno zastavno pravico.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bil dolžnik pred prvostopenjskim sodiščem neenakopravno obravnavan, češ da je prvostopenjsko sodišče postopek zaključilo preuranjeno le na osnovi dokazov, ki jih je predložil upnik. Takšen očitek bi bil lahko utemeljen le ob predpostavki, da bi bilo mogoče prvostopenjskemu sodišču očitati, da neutemeljeno ni upoštevalo dokazov, ki naj bi jih predložil sam dolžnik. Takšnih trditev dolžnik v pritožbi niti ne podaja, saj v smislu utemeljitve svojih navedb v odgovoru na ugovor ni ponudil nobenih dokazov, temveč zgolj neprepričljivo pojasnilo o svojem postopanju ob poskusu rubeža premičnin s strani izvršitelja.

12. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, na podlagi katere je pravilno sklepalo, da je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP glede razkritja svojega premoženjskega stanja, s čimer je podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).