Appeal allowed; bankruptcy court lacked authority to permit third-party intervention under ZFPPIPP.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

ZFPPIPP natančno ureja položaje posameznih udeležencev v insolvenčnih postopkih in opredeljuje procesne oziroma materialnopravne predpostavke za posameznega udeleženca v postopku. Izven tega okvira ni mogoče priznavati pravice do udeležbe v postopku drugim udeležencem, ki tem kriterijem ne zadostujejo.

Sodišče ni moglo „dopustiti“ stranske intervencije, ker mu te pravice zakon ne daje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor upnice zoper sklep z dne 5.8.2015 zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je upnica pravočasno pritožila, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče uvodoma upnici, ki v tem postopku vztrajno ponavlja, da je bila s sklepom St 428/2013 z dne 16.1.2014 dopuščena njena stranska intervencija, (ponovno) pojasnjuje: določbe ZPP, ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, ni mogoče niti smiselno uporabljati v postopku insolventnosti. V skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP se zgolj glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja drugače, smiselno uporabljajo pravila ZPP. ZFPPIPP natančno ureja položaje posameznih udeležencev v insolvenčnih postopkih in opredeljuje procesne oziroma materialnopravne predpostavke za posameznega udeleženca v postopku. Izven tega okvira ni mogoče priznavati pravice do udeležbe v postopku drugim udeležencem, ki tem kriterijem ne zadostujejo. Določbe ZPP, ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, zato ni mogoče niti smiselno uporabljati v postopku insolventnosti. To pomeni, da sodišče ni moglo „dopustiti“ stranske intervencije, ker mu te pravice zakon ne daje. Odveč so zato (tudi sicer nepravilna) pritožbena razpravljanja v zvezi s tem.

5. Pritožnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga, ker meni, da je (edini) primeren način prodaje premoženja stečajnega dolžnika na podlagi javne dražbe. Čeprav je mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da so javne dražbe transparenten način prodaje (kar pa ne pomeni, da drugi načini niso), pa ni mogoče slediti nadaljnjim pritožbenim navedbam, in sicer, da je (edino) na tak način mogoče iztržiti najvišjo prodajno ceno. Prav tako pritožnik sicer pravilno navaja cilje, ki jih je potrebno zasledovati pri prodaji dolžnikovega premoženja, vendar pa tudi to še ne utemeljuje zaključka, da bi se predmetna nepremičnina prodala na javni dražbi za višjo ceno oziroma pod ugodnejšimi pogoji. Gre zgolj za hipotetično oceno pritožnika, ki z ničemer ni dokazno podprta.

6. Ne glede na navedeno pa izpodbijanega sklepa ni mogoče potrditi. Sodišče prve stopnje navaja, da je s sklepom z dne 5.8.2015 (r. 366) dovolilo prodajo stečajnega dolžnika po posebnih pravilih iz 346. člena ZFPPIPP, s sklenitvijo neposredne pogodbe. Čeprav se pri utemeljevanju načina prodaje sklicuje na upraviteljev predlog, pa iz njega ne izhaja, da je predlagal prodajo na način, kakršnega je sodišče dovolilo s citiranim sklepom, torej s sklenitvijo neposredne pogodbe. Upravitelj je namreč predlagal prodajo na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, kot to sodišče prve stopnje pravilno navaja v obrazložitvi sklepa z dne 5.8.2015. Zakaj je sodišče predmetni predlog spremenilo tako, da je dovolilo prodajo s sklenitvijo neposredne pogodbe, ni jasno niti iz sklepa z dne 5.8.2015 niti iz izpodbijanega sklepa.

7. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za drugačno odločitev, kot izhaja iz predloga upravitelja, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. S tem je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.