Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on debt recovery based on documentary evidence and lack of procedural violations.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Glede na trditveno podlago strank je za odločitev v sporu zadoščala listinska dokumentacija v spisu. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj toženec dopolnitvi tožbe, ki je vsebovala utemeljitev zahtevka in ustrezne dokaze, ni nasprotoval.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 182651/2014 z dne 31. 12. 2014 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 1.913,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 12. 2014 do plačila in v tretjem odstavku izreka za znesek 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2015. V preostalem delu pa se sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavi ter se tožbeni zahtevek zavrne. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 8 dneh povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 121,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec, ki trdi, da je sodišče izdalo sodbo ne da bi mu dalo možnost izjave in gre za sodbo presenečenja. Vložil je le ugovor zoper sklep o izvršbi, ko ni niti dobro vedel, kaj tožnica dejansko terja. Iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnica tožbo dopolnila, česar ni prejel. Če pa je dopolnitev morebiti kakorkoli s fikcijo prejel, pa mu ni bil dan nikakršen poziv za odgovor na navedbe tožnice. Poleg tega je pričakoval razpis naroka. Nič od tega se ni zgodilo, kršene so mu bile ustavno varovane človekove pravice, to je pravica do poštenega postopka in do izjave. Posledično je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz sodbe sploh ne izhaja, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, saj tožnica ni izkazala da bi bila s tožencem v kakšnem obligacijskem razmerju in da bi plačala kakršnokoli zavarovalnino in zakaj naj bi jo bil toženec sploh dolžan plačati. Sodišče bi moralo izvesti v ugovoru predlagane dokaze, zlasti toženca zaslišati.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000,00 EUR, zato se v postopku uporabljajo pravila spora majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče najprej pritožniku pojasnjuje, da je dopolnitev tožbe prejel. Vročena mu je bila s fikcijo vročitve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP in sicer mu je bilo najprej v hišnem predalčniku puščeno obvestilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP (dne 10. 4. 2015), po preteku 15 dnevnega roka pa še pisanje samo (dne 28. 4. 2015). Vse navedeno izhaja iz vročilnice pri list. št. 27, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dokazuje torej samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo s konkretnimi in z dokazi podprtimi trditvami, ne pa z neprepričljivim zanikanjem prejema sodnega pisanja ob tem, da pritožnik celo sam dopušča možnost, da je vlogo tožnice prejel. Iz vročilnice izhaja tudi, da je bil tožniku poleg dopolnitve tožbe vročen tudi poziv za odgovor na dopolnitev tožbe (Odg1V-smv-vl_d1; list. št. 25 in 26). Zatrjevane kršitve pravice do poštenega postopka in pravice do izjave torej ni.

7. Toženec na dopolnitev tožbe ni odgovoril, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno uporabilo določbo 454. člena ZPP in brez razpisa naroka izdalo odločbo o sporu. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožnica ni izkazala, da je bila s tožencem v kakšnem obligacijskem razmerju, saj iz sodbe povsem jasno izhaja, da materialnopravno podlago zahtevka predstavlja prvi odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika in da gre za regresni zahtevek tožnice, ki je A. d.d. poravnala znesek 1.834,90 EUR, ker toženec obveznosti po kreditni pogodbi št. 1842285162 ni izpolnil v celoti, kredit pa je bil zavarovan pri tožnici.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ni izvedlo v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlaganih dokazov. V prvem odstavku 3. strani izpodbijane sodbe je navedeno, da je glede na trditveno podlago strank za odločitev v sporu zadoščala listinska dokumentacija v spisu. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj toženec dopolnitvi tožbe, ki je vsebovala utemeljitev zahtevka in ustrezne dokaze, ni nasprotoval (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP).

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka točka, ugodilni del 2. točke izreka ter 3. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

10. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.