Appeal dismissed; creditor must object to forced settlement, not challenge payment terms via appeal.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the creditor's appeal and upheld the lower court's confirmation of a forced settlement. The creditor argued that repayment rates could be higher and faster, but the court ruled that such arguments belong in an objection to the settlement process itself, not an appeal. Since the creditor failed to file a timely objection under the Insolvency Act, the appeal was rejected as inadmissible for these grounds.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 143. člena ZFPPIPP; 1. in 2. točka 172. člena ZFPPIPP; 1. odstavek 173. člena ZFPPIPP; 2. odstavek 174. člena ZFPPIPP; 350. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP: A creditor challenging the terms of a forced settlement must raise objections within the statutory period; appeals against the confirmation of the settlement cannot be used to contest the debtor's financial capacity or proposed repayment terms.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
ZFPPIPP ne omejuje ponudbe za zmanjšanje plačila, na upnikih pa je odločitev, ali bodo tako ponudbo sprejeli. Odločitev je bila sprejeta z veliko večino (97,685 % ponderiranih zneskov terjatev upnikov navadnih terjatev), s tem pa je prisilna poravnava postala prisilna tudi za upnike, ki take odločitve ne podpirajo. Dejstva, da bi dolžnik lahko terjatve poplačal v večjem deležu ali krajšem roku, je treba uveljavljati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave.
Upnik bi lahko uspešno uveljavil le razloge, ki se nanašajo na potrditev prisilne poravnave, torej v zvezi z dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo v izpodbijanem sklepu.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom potrdilo prisilno poravnavo.
2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da ocenjuje, da bi lahko bilo poplačilo navadnih upnikov višje od 50 % in v krajšem časovnem obdobju, kot je bilo ponujeno v prisilni poravnavi, ker dolžnik dobro posluje in razpolaga z dovolj denarnimi sredstvi, kot je razvidno iz rednih poročil dolžnika.
3. Upravitelj in dolžnik sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Predlog prisilne poravnave je predlog upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev in oziroma odložitev rokov za njihovo plačilo (1. odstavek 143. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP ne omejuje ponudbe za zmanjšanje plačila, na upnikih pa je odločitev, ali bodo tako ponudbo sprejeli. Odločitev je bila sprejeta z veliko večino (97,685 % ponderiranih zneskov terjatev upnikov navadnih terjatev), s tem pa je prisilna poravnava postala prisilna tudi za upnike, ki take odločitve ne podpirajo. Dejstva, da bi dolžnik lahko terjatve poplačal v večjem deležu ali krajšem roku, je treba uveljavljati z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave (1. in 2. točka 172. člena ZFPPIPP), ki ga je treba vložiti v roku 3 mesecev po objavi oklica o začetku postopka prisilne poravnave (1. odstavek 173. člena ZFPPIPP) oziroma v roku 15 dni po objavi spremembe načrta finančnega prestrukturiranja (2. odstavek 174. člena ZFPPIPP). Tak ugovor v roku ni bil vložen in tega tudi ni mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Upnik bi lahko uspešno uveljavil le razloge, ki se nanašajo na potrditev prisilne poravnave, torej v zvezi z dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo v izpodbijanem sklepu.
6. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.