Appeal court quashes first-instance judgment for lack of reasoning on priority claim and costs.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (del 1. alineje I. točke izreka, ki se nanaša na znesek 1.161,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 do plačila, in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov v določenem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja (tj. od 24. 3. 2014) do plačila, pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo le razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja prednostne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku ter razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja navadne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji prednostna terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova glavnice v znesku 7.035,08 EUR, kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 176,26 EUR ter pravdnih stroškov v znesku 1.161,95 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 do plačila (1. alineja I. točke izreka sodbe). Ugotovilo je tudi obstoj navadne terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova glavnice v znesku 1.918,66 EUR bruto in kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 31,04 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 24. 3. 2014 do plačila (2. alineja I. točke izreka sodbe). V presežku, tj. glede obstoja terjatve tožnice do tožene stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 3. 2013 do 23. 3. 2014 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 1.168,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper del 1. alineje I. točke izreka navedene sodbe, ki se nanaša obstoj terjatve v znesku 1.161,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 do plačila in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo njenih stroškov postopka. V pritožbi uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločitve o ugotovitvi obstoja terjatve v znesku 1.161,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 do plačila, zato te odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita, da je tožnici dvakrat priznalo iste stroške postopka (v 1. alineji I. točke izreka sodbe in v III. točki izreka sodbe), poleg tega pa so ti stroški v III. točki izreka sodbe odmerjeni v napačnem znesku. Po mnenju tožene stranke bi namreč sodišče prve stopnje tožnici lahko priznalo največ 1.161,95 EUR stroškov postopka. Glede na to, da obravnavani individualni delovni spor še ni pravnomočno zaključen, je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov že od začetka stečajnega postopka dalje, saj ta terjatev takrat sploh še ni nastala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Sodba sodišča prve stopnje namreč glede izpodbijanega dela ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice do tožene stranke "iz naslova pravdnih stroškov v znesku 1.161,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja (tj. od 24. 3. 2014) do plačila", pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namreč v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo le razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja prednostne terjatve tožnice do tožene stranke v znesku 7.035,08 EUR ter razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja navadne terjatve tožnice do tožene stranke v znesku 1.918,66 EUR.

6. Ker je pritožba iz navedenega razloga utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku za ugotovitev obstoja tožničine terjatve do tožene stranke v znesku 1.161,95 EUR, naj za svojo odločitev navede jasne in prepričljive razloge, ki bodo omogočali preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. Pri tem naj tudi upošteva, da pritožba v primeru, če se znesek 1.161,95 EUR v 1. alineji I. odstavka izreka sodbe resnično nanaša na stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu, utemeljeno opozarja, da je bilo v izreku izpodbijane sodbe o istih stroških odločeno dvakrat (tj. v I. in III. točki izreka). Pod pogojem, da bo to še vedno relevantno, naj se v novem sojenju opredeli tudi do pritožbenih navedb v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.161,95 EUR.

7. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.