Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 783/2016 ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.783.2016 AI generated

Appeal dismissed; interim order rejected due to lack of claim probability and exhaustion of remedies.

Case Number VSL sklep II Cp 783/2016
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court dismissed the appellant's appeal against the first-instance court's refusal to grant an interim order. The appellant argued the lower court erred in assessing the claim's merit and procedural requirements, but the court found the appellant failed to prove a credible claim or exhaust available remedies. Consequently, the appeal was rejected, and the original decision denying the interim measure was upheld.

Legislator headnote

AI generated

člen 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju; člen 365 točka 2 ZPP: An interim order requires cumulative proof of a credible claim and exhaustion of remedies; a partial request for an interim order cannot have independent legal effect if it duplicates the main claim.

Keywords

AI generated
interim order probable claim exhaustion of remedies appeal dismissal civil procedure

Cited Legislation

AI generated
AI generated
VSRS sodba in sklep VIII Ips 69/2015
Supreme Court allows appeal against dismissal for gross negligence, ruling lower courts exceeded scope of termination notice.
VSRS sodba in sklep I Up 361/2014
Supreme Court annuls asylum decision for failure to assess credibility and incorrectly cites precedent.
VSC sklep Cp 584/2012
Appeal dismissed because the main judgment became final, ending the legal proceedings and extinguishing the appellant's interest. The appeal was rejected as inadmissible due to the finality of the first-instance judgment. The court held that the appeal lacked legal interest since the proceedings were concluded by the final judgment. The appeal was rejected as inadmissible because the main judgment had become final, ending the proceedings and removing the appellant's legal interest. The court ruled that the appeal was inadmissible since the proceedings were concluded by the final judgment, leaving no legal interest for the appellant. The appeal was dismissed because the main judgment became final, concluding the proceedings and eliminating the appellant's legal interest. The court determined the appeal was inadmissible as the proceedings were concluded by the final judgment, removing the appellant's legal interest. The appeal was rejected as inadmissible because the main judgment became final, ending the proceedings and extinguishing the appellant's legal interest. The court dismissed the appeal as inadmissible since the main judgment became final, concluding the proceedings and removing the appellant's legal interest.
VSL sklep I Cpg 289/2016
Appeal dismissed; plaintiff failed to prove likelihood of harm from defendant's conduct in company dispute.
VSL Sklep IV Cp 2539/2017
Appeal granted; two conflicting original judgments revoked due to procedural error in issuing duplicate authentic copies.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnica z začasno odredbo zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke, s katero ji je bil izrečen disciplinski ukrep prepovedi delovanja v Zvezi in v imenu Zveze za obdobje 5 let. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev zoper odločitev tožene stranke, saj o njeni pritožbi še ni bilo odločeno, potekel pa tudi ni trimesečni rok iz določb člena 14 Zakona o društvih. Glede na določbe statuta tožene stranke je tožena stranka zveza društev in tožnica v dosedanjem postopku ni dokazala, da jo je v organe društva predlagala ali imenovala tožena stranka. Pravilno je stališče, da se predlagana začasna odredba nanaša na del tožbenega zahtevka in ne more nositi samostojne pravne usode.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da se toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem postopku prepoveduje izvršitev sklepa 14, sprejetega na 3. seji Izvršilnega odbora Zveze ... z dne 19. 1. 2016, s katerim je tožnici prepovedalo delovanje v Zvezi in v imenu Zveze, v Sloveniji in tujini za obdobje 5 let ter predlog, da se toženi stranki prepoveduje o tem sklepu obveščati organe ... in druge, katerih članica je Zveza in se ji nalaga, da tožnici do pravnomočne odločitve v tem postopku omogoči delovanje v Zvezi in v imenu Zveze v Sloveniji in tujini.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi tožnica v uvodu navaja, da je sodišče neutemeljeno od tožnice zahtevalo plačilo sodne takse za vodenje postopka na prvi stopnji. Tožnica je sodno takso plačala 26. 2. 2015, sodišče pa ji je sklep vročilo šele 1. 3. 2016 in je sodišče odločalo nezakonito in v nasprotju z institutom začasnih odredb in namenom izdajanja le-teh in hitrosti postopka. Nadalje tožnica navaja, da je sodišče presojalo vsebinsko utemeljenost zahtevka in prestopilo meje odločanja o podanem predlogu. Zahteve sodišča, kaj bi morala tožnica pojasniti, so močno pretirane in neutemeljene. Sodišče bi lahko zaslišalo tožnico. Presoja predloga za zavarovanje terjatve se ne more ukvarjati z vsebino tožbenega zahtevka, kakor tudi ni pravno vzdržna obrazložitev, da v kolikor ni dopustno sodno varstvo uveljavljanja terjatve, tudi ni podana verjetnost obstoja terjatve. Prav tako oporeka razlogom, da gre za regulacijsko začasno odredbo. Tožnica nasprotuje tudi razlogom, da bi morala trditi, da tožena stranka obvešča širšo javnost in da so trditve o blatenju časti in dobrega imena pavšalne in da tožnica s svojimi navedbami ni izkazala, da ji nastaja težko nadomestljiva škoda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe so določbe člena 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju, na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje in jih tudi pravilno materialnopravno uporabilo. Bistvena pogoja sta dva in sicer tožnik mora izkazati obstoj terjatve in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Oba pogoja morata biti podana kumulativno, da sodišče izda začasno odredbo. V konkretnem primeru tožnica po vsebini predlaga regulacijsko začasno odredbo in predlaga začasno ureditev spornega razmerja, ki je skoraj identična tožbenemu zahtevku pod točko 1 tožbe, tako, da so neutemeljene pavšalne pritožbene trditve, da v konkretnem primeru ne gre za regulacijsko začasno odredbo.

Tožnica z začasno odredbo zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke, s katero ji je bil izrečen disciplinski ukrep prepovedi delovanja v Zvezi in v imenu Zveze za obdobje 5 let. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev zoper odločitev tožene stranke, saj o njeni pritožbi še ni bilo odločeno, potekel pa tudi ni trimesečni rok iz določb člena 14 Zakona o društvih. Glede na določbe statuta tožene stranke je tožena stranka zveza društev in tožnica v dosedanjem postopku ni dokazala, da jo je v organe društva predlagala ali imenovala tožena stranka.

Materialnopravno pravilno je stališče, da se predlagana začasna odredba nanaša na del tožbenega zahtevka in ne more nositi samostojne pravne usode, kot neutemeljeno trdi pritožba, ko navaja, da je pravno nevzdržna obrazložitev, da v kolikor ni dopustno sodno varstvo terjatve, tudi ni podana verjetnost obstoja terjatve tudi v smislu pogoja za izdajo začasne odredbe. Povedano poenostavljeno, sodišče lahko izda začasno odredbo samo, če tožnik izkaže verjetnost obstoja terjatve iz tožbenega zahtevka. Tudi glede zahtevka pod 2. točko tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve, saj ni navedla, na kakšen način, s kakšnimi izjavami in kje naj bi tožena stranka blatila njeno dobro ime.

Sodišče prve stopnje se je, glede na to, da tožnica ni izkazala obstoja verjetnosti terjatve, po nepotrebnem ukvarjalo še z vprašanjem težko nadomestljive škode, vendar so tudi v tem delu razlogi sodišča prve stopnje pravilni. Sicer pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na izčrpne in materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je postopalo nezakonito, ko je v skladu z zakonskimi pooblastili zahtevalo, da označi vrednost spornega predmeta in v skladu z ZST-1 plača sodno takso za celoten postopek na prvi stopnji, saj je plačilo sodne takse procesna predpostavka za sodno varstvo.

V okviru odločanja o verjetnosti terjatve mora presojati tudi utemeljenost tožbenega zahtevka, kot je bilo že pojasnjeno, tako, da so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe tega ne bi smelo storiti. Glede na vsebino odločanja zaslišanje tožnice ne more nadomestiti trditev o verjetnosti terjatve, kot trdi pritožba.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365 točka 2 ZPP).