Appeal dismissed; distinct acts of business disloyalty and tax evasion do not constitute the same criminal offense.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1 storilec ravna v nasprotju z interesi gospodarske družbe in svoj položaj zlorabi, gre torej za poslovno nezvestobo storilca do družbenikov. Kaznivo dejanje po 249. členu KZ-1 je specialna oblika goljufije, ki znakov poslovne nezvestobe storilca ne vsebuje in je storjena na škodo državnega proračuna.

V konkretnem primeru ne gre niti za idealni stek niti za navidezen idealni stek, kot to skušajo prikazati pritožniki. Pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ se obdolžencu namreč očita drugačno izvršitveno ravnanje, torej, da je odredil izplačilo fiktivnega računa. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 je res splošno kaznivo dejanje v razmerju do drugih kaznivih dejanj, npr. do kaznivih dejanj lažnega stečaja, izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti, poneverbe. Kaznivo dejanje po 249. členu KZ-1 je posebna oblika goljufije in je specialno kaznivo dejanje le proti kaznivemu dejanju goljufije po 211. členu KZ-1. Pravilno je tudi stališča sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ni le predhodna faza kaznivega dejanja po 249. členu KZ-1, torej davčne zatajitve, saj za obstoj slednje ni potrebno, da bi obdolženec fiktivne račune tudi dejansko plačal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zoper obdolženega A. A. uvedel preiskavo zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ter predlagali, da se zahteva za preiskavo „ne dopusti in se kazenski postopek ustavi“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje povsem strinja s stališčem senata sodišča prve stopnje, da v zadevi V K 2233/2013 in v obravnavani zadevi ne gre za očitek enakega dejanja, ki je v prvo omenjeni zadevi pravno opredeljen kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1, v obravnavani zadevi pa kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo očitke iz obeh kazenskih zadev v točki 4 razlogov izpodbijanega sklepa. Pravilno je tudi stališče, da sta izvršitveni ravnanji pri kaznivih dejanjih po 240 KZ-1 in 249 KZ-1 različni. Res se obe očitani kaznivi dejanji nanašata na isti račun, ki ga je družba X, d.o.o. izdala družbi Y, d.d., katerega direktor je bil obdolženec. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic ščiti gospodarsko poslovanje in predstavlja čisto gospodarsko kaznivo dejanje, kaznivo dejanje davčne zatajitve pa je netipično kaznivo dejanje zoper gospodarstvo. Konkretni izvršitveni ravnanji, ki se obdolžencu očitajo pri omenjenih kaznivih dejanjih sta različni. V obravnavani zadevi se obdolžencu pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1 očita, da je odredil izplačilo fiktivnega računa družbe X, d. o. o., pri kaznivem dejanju po 249. členu KZ-1 pa, da je ta račun vključil med stroške družbe Y, d.d., z namenom, da bi se ta družba izognila plačilu davkov pravne osebe. Posebni naklep je pri kaznivem dejanju po 240 KZ-1 usmerjen k temu, da storilec sebi ali komu drugemu pridobi premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo, pri kaznivem dejanju po 249. členu KZ-1 pa, da storilec prikazuje višje stroške, da bi se s tem izognil plačilu davkov. Pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1 storilec ravna v nasprotju z interesi gospodarske družbe in svoj položaj zlorabi, gre torej za poslovno nezvestobo storilca do družbenikov. Kaznivo dejanje po 249. členu KZ-1 je specialna oblika goljufije, ki znakov poslovne nezvestobe storilca ne vsebuje in je storjena na škodo državnega proračuna. Iz tega izhaja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in kar je bistveno, da kaznivi dejanji po 240. členu KZ-1 in po 249. členu KZ-1 ne varujeta iste dobrine.

5. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnikov na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-24/10, ki se nanaša na primerjavo med prekrškom in kaznivim dejanjem. V primeru, če je enako ravnanje hkrati opredeljeno kot prekršek in kot kaznivo dejanje, je to v neskladju z drugim členom in prvim odstavkom 28. člena Ustave. V primeru, če so znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar se kaznivo dejanje od prekrška razlikuje prav po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, pa v primeru, če bo zoper posameznika npr. uveden in pravnomočno končan postopek o prekršku, za tem pa bo v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, ne bo kršen 31. člen Ustave. V obravnavanem primeru pa imamo dve različni kaznivi dejanji, kjer so izvršitvena ravnanja različna, varovani kazensko pravni objekt pa je različen.

6. V konkretnem primeru ne gre niti za idealni stek niti za navidezen idealni stek, kot to skušajo prikazati pritožniki. Pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ se obdolžencu namreč očita, kot je že bilo predhodno pojasnjeno, drugačno izvršitveno ravnanje, torej, da je odredil izplačilo fiktivnega računa. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 je res splošno kaznivo dejanje v razmerju do drugih kaznivih dejanj, npr. do kaznivih dejanj lažnega stečaja, izdaje in neopravičene pridobitve poslovne tajnosti, poneverbe. Kaznivo dejanje po 249. členu KZ-1 je posebna oblika goljufije in je specialno kaznivo dejanje le proti kaznivemu dejanju goljufije po 211. členu KZ-1. Pravilno je tudi stališča sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ni le predhodna faza kaznivega dejanja po 249. členu KZ-1, torej davčen zatajitve, saj za obstoj slednje ni potrebno, da bi obdolženec fiktivne račune tudi dejansko plačal. Mnenje pritožnikov, da je stališče sodišča prve stopnje nerazumljivo ter njihovo vztrajanje pri nasprotnih trditvah, je zato povsem nesprejemljivo.

7. Glede na zgoraj navedeno so bili razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sklep sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njihovo pritožbo zavrnilo.