Appellate court partially allowed appeal, reducing interest claim to start from execution filing date.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zadnji alineji I. točke izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.086,78 EUR za čas od 26. 3. 2013 do 18. 4. 2013 in se v tem obsegu prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 62210/2013 z dne 23. 4. 2013 razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom v preostalem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Na nemožnost preklica dogovora o načinu in višini plačila zahtevka bi se tožena stranka lahko sklicevala, če bi s tožečo stranko sklenila med postopkom pred pravdnim sodiščem poravnavo o spornem predmetu, ki pa ni bila sklenjena. Neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na korespondenco med pravdnima strankama, ki je potekala med pravdo, ker listin v zvezi s ponudbo za poravnavo ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku.

Ker je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo 19. 4. 2013, ima pravico od obračunanih zamudnih obresti zahtevati nadaljnje procesne obresti šele od tega dneva dalje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom (v zvezi s popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe za 10.171,20 EUR v tem obsegu postopek ustavilo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 62210/2013 z dne 23. 4. 2013 pa razveljavilo (II. točka izreka). V preostalem delu pa ga je vzdržalo v veljavi (I. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pritožbo, v kateri je navedla, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, oziroma podredno, da se zadeva vrne organu prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa toženi stranki povrne pritožbene stroške z zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo v celoti zavrne ter potrdi sodbo prvostopnega sodišča, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške celotnega pravdnega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka konkretno izpodbija razloge sodišča prve stopnje le v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo obračunanih zamudnih obresti v višini 5.086,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2013 do plačila. Glede tega dela vtoževanega zahtevka je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve navedlo, da gre za obračunane zakonske zamudne obresti za čas od zapadlosti do plačila in sicer za vse tiste račune, ki jih je tožena stranka že plačala vključno do 26. 3. 2013. Navedlo je še, da je tožeča stranka z listinami, ki jih je predložila v spis dokazala, da je tožena stranka račune, od katerih je obračunala tožeča stranka zamudne obresti, plačala z zamudo in da je obračun obresti v v višini 5.086,78 EUR v spisu označen kot priloga A286. Nobenega od navedenih dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih trditev v tretji pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2014, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bila ta vložena v spis že po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 5. 9. 2014, torej v smislu določbe prvega odstavka 286. člena ZPP prepozno. Sodišče tretje pripravljalne vloge tožene stranke s priloženim obračunom obresti (B13) ni bilo dolžno upoštevati, saj ni navedla, zakaj pripravljalne vloge in obračuna ni mogla predložiti do 5. 9. 2014. Obračun obresti tožeče stranke (priloga A286) pa ji je bil vročen že 3. 3. 2014, zoper njega pa tudi ni konkretno ugovarjala. Zato očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenega obračuna obresti, ni utemeljen.

6. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dogovora o plačilu 50% zamudnih obresti. V konkretnem primeru je tožena stranka trdila, da sta se pogodbeni stranki med pravdo dogovorili, da se zamudne obresti za račune, ki so predmet tega tožbenega zahtevka upoštevajo v višini 50%, odprte obveznosti pa da bo zapirala tožena stranka po naslednji dinamiki - 1/3 do 28. 2. 2014, 1/3 do 31. 3. 2014 in 1/3 do 30. 4. 2014 (prva pripravljalna vloga tožene stranke z dne 18. 3. 2014). Tožeča stranka je z vlogo z dne 22. 4. 2014 sporočila sodišču, da se tožena stranka ne drži naknadno sklenjenega dogovora in da zato glede neplačanega dela terjatve vztraja pri zahtevku.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim dogovorom pravilno zaslišalo le direktorja tožeče stranke, ker se direktor tožene stranke, kljub pravilnemu vabljenju, naroka ni udeležil, izostanka pa tudi ni opravičil. Zaslišalo je tudi predlagano pričo V.Š., ki je zaposlena pri tožeči stranki. Na podlagi dokazne presoje izvedenih dokazov z zaslišanjem tožeče stranke in priče je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka prekršila dogovor v zvezi z njenim predlogom plačila spornih obveznosti in da je zato utemeljeno od njega tožeča stranka odstopila.

Priča je izpovedala, da je dogovor o 50% plačilu obresti veljal za primer, če bi tožena stranka plačala celotno obveznost v treh obrokih, ki jih je določila sebi sama in da je tožeča stranka, ko kasneje te obveznosti tožena stranka ni izpolnila, odstopila od dogovora. Ugotovitve sodišča so skladne navedeni izpovedbi, zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpoved priče, ni utemeljen. Ker je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina spremenjenega dogovora, tožena stranka pa v roku ni izpolnila svoje zaveze, je bil dogovor o odložnem plačilu in zmanjšanju zamudnih obresti za 50 % razvezan po samem zakonu (prvi odstavek 104.

člena OZ). Na nemožnost preklica dogovora o načinu in višini plačila zahtevka bi se tožena stranka lahko sklicevala, če bi s tožečo stranko sklenila med postopkom pred pravdnim sodiščem poravnavo o spornem predmetu (prvi odstavek 306. člena v zvezi s 308. členom ZPP), ki pa ni bila sklenjena. Neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na korespondenco med pravdnima strankama, ki je potekala med pravdo, ker listin v zvezi s ponudbo za poravnavo ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku (309.a člen ZPP).

7. Glede na povedano se izkaže, da tožena stranka ni uspela uveljaviti nobenega od uveljavljanih pritožbenih razlogov, zato je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo še iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo (opomba 1 na 3. strani), da je mogoče od obračunanih neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Ker je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo 19. 4. 2013, ima pravico od obračunanih zamudnih obresti zahtevati nadaljnje procesne obresti šele od tega dneva dalje. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremeniti v delu, v katerem so tožeči stranki prisojene zakonske zamudne obresti od 5.086,78 EUR za čas pred 19. 4. 2013 (od 26. 3. 2013 do 18. 4. 2013). V preostalem delu pa je izpodbijana sodba pravilna in je bilo zato treba v preostalem delu pritožbo zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.