Appeal dismissed; bankruptcy petition rejected due to lack of assets and no debt discharge proposal.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Dolžnik ni podal predloga za odpust obveznosti, s čimer bi lahko izkazal drugi namen postopka osebnega stečaja, zaradi česar se predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrže, saj tudi ni nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko oblikovala stečajna masa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za začetek stečajnega postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je odločalo o predlogu, ki sploh ni bil podan in pri odločitvi upoštevalo pridobljena dejstva, česar ne bi smelo. Dolžnik se ni dolžan izjasniti o tem, ali bo sploh podal predlog za odpust obveznosti, saj ga lahko vloži do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja. Sodišče bi pri presoji moralo upoštevati le okoliščine, ki se nanašajo na predlog za začetek postopka osebnega stečaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnik ne nasprotuje dejstvom, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede tega, da nima nobenega premoženja in da ni zaposlen, dolgov pa je za 15.460,00 EUR. Na podlagi teh dejstev je jasno, da ne bo dosežen osnovni namen postopka osebnega stečaja – da bodo vsi upniki prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolžnik nima pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka.

5. Sodišče prve stopnje je tudi poudarilo, kar dolžnik navaja v pritožbi, da dolžnik ni podal predloga za odpust obveznosti, s čimer bi lahko izkazal drugi namen postopka osebnega stečaja. Že iz teh razlogov je pravilno zavrglo predlog za začetek postopka osebnega stečaja. Pritožbena navedba, da dolžnik lahko predlaga odpust obveznosti do konca postopka osebnega stečaja, je sicer pravilna, to dejstvo pa je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, kar je pritožnik očitno spregledal. Kadar ni nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko oblikovala stečajna masa, pa bi bil edini upoštevni pravni interes lahko podan le v primeru, ko bi dolžnik že v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja podal tudi predlog za odpust obveznosti. Ker tak predlog ni bil podan, je bilo treba predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrniti. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, noben sodni postopek ne more biti sam sebi namen, ne da bi udeleženci v postopku dosegli dopusten cilj – izboljšanje ali spremembo svojega položaja. Višje sodišče sicer verjame, da dolžnika izvršbe obremenjujejo, vendar pa postopek osebnega stečaja ni namenjen rešitvi tega bremena, temveč je to le posledica dejstva, da v stečajnem postopku velja pravilo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), ne pa več pravilo, kot velja v izvršbi, da kdor prej zahteva izterjavo, je tudi prej poplačan. Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da bi se za postopek, ki je brez vsakega haska, za katerega ne obstaja upravičen pravni interes, porabila proračunska sredstva, s čimer pa ne bi bila dosežena nikakršna pravna korist ne za dolžnika ne za upnike.

6. Višje sodišče se strinja tudi s tem, da je sodišče prve stopnje tudi preverilo, ali dolžnik morda lahko predlaga odpust obveznosti. Ker je pravilno ugotovilo, da obstaja ovira za odpust obveznosti, ki bo obstajala še dalj časa, vsekakor pa dlje, kot bi trajal postopek osebnega stečaja, iz katerega si nobeden od upnikov ne more obetati nobenega poplačila, je pravilno tudi zaključilo, da tega namena, torej namena odpusta obveznosti, dolžnik niti ne more zasledovati.

7. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.