Appeal dismissed; debtor failed to prove grounds for shorter probation period under ZFPPIPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka.

[JEDRO]

Pritožnik sodišču konkretno ne očita nobene kršitve določb postopka, s trditvami, da odločitev v tej zadevi občutno odstopa od odločitev sodišč v drugih podobnih primerih, pa smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega obravnavanja strank pred sodiščem. Da bi sodišče lahko presojalo navedeni pritožbeni očitek, bi moral pritožnik navesti konkretne podobne primere, na katere misli.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje začelo postopek odpusta obveznosti (1. točka izreka) in dolžniku določilo preizkusno obdobje treh let in deset mesecev, ki poteče 20. 11. 2019.

2. Dolžnik se je pritožil zoper 2. točko izreka sklepa iz „vseh“ pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi preizkusno dobo v trajanju dveh let.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo tretjega odstavka 398. člena ZFPPIPP mora dolžnik v predlogu za odpust obveznosti opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja po četrtem odstavku 400. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru dolžnik v predlogu ni navedel nobenih okoliščin o družinskih razmerah ali zdravstvenem stanju, ki bi lahko vplivale na skrajšanje dolžine preizkusnega obdobja. Pri določitvi preizkusnega obdobja je sodišče prve stopnje zato kot razlog za določitev preizkusnega obdobja treh let in deset mesecev upoštevalo v prid dolžniku le njegovo starost (dolžnik je star 57 let), da je brez zaposlitve, da so nastali njegovi dolgovi iz poslovanja (dolžnik je bil samostojni podjetnik). V razlogih sklepa je še navedlo, da znaša po dolžnikovih navedbah njegov dolg do upnikov 93.000,00 EUR in da bodo upniki vsaj delno poplačani iz premoženja, katerega lastnik je dolžnik. Pritožnik ne izpodbija nobene od ugotovljenih okoliščin, niti ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivala na določitev v pritožbi predlaganega najkrajšega preizkusnega obdobja dveh let.

5. Pritožnik daje največjo težo dejstvu, da je po njegovi oceni pričakovati, da bo dolžnik dolg lahko poravnal v najkrajšem možnem času. Možnost poplačila dolga ni okoliščina, ki se v skladu z določbo četrtega odstavka upošteva pri določitvi dolžine preizkusnega obdobja. V okviru razlogov za insolventnost, kot relevantne okoliščine za določitev dolžine preizkusnega obdobja, pa dolžnik ni opisal okoliščin nastanka svoje insolventnosti, med drugim ni pojasnil, zakaj nepremičnine, katere lastnik je in ki je vredna 68.000,00 EUR, ni prej prodal in na ta način preprečil nastanek svoje insolventnosti. Ni tudi povedal, ali je nepremičnina morda obremenjena s hipoteko. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za določitev dolžine preizkusnega obdobja. Pritožnik sodišču konkretno ne očita nobene kršitve določb postopka, s trditvami, da odločitev v tej zadevi občutno odstopa od odločitev sodišč v drugih podobnih primerih, pa smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega obravnavanja strank pred sodiščem. Da bi sodišče lahko presojalo navedeni pritožbeni očitek, bi moral pritožnik navesti konkretne podobne primere, na katere misli. Sicer pa po izkušnjah višjega sodišča v zadevah, ki jih je obravnavalo, v večini primerov ni določeno preizkusno obdobje dveh let pač pa daljše preizkusno obdobje, v vsakem primeru pa sodišče upošteva kot relevantne okoliščine iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP.

6. S tem se izkaže, da pritožnik ni uspel uveljaviti nobenega od pritožbenih razlogov, zato je bilo treba njegovo pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev o dolžini preizkusnega obdobja potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).