Court dismisses appeal confirming that a bankrupt debtor cannot discharge debt if they took on disproportionate guarantees knowing they couldn't pay.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pritožnik celo sam navaja, da je bilo ob podpisu kreditnih pogodb vsem strankam jasno, da zneska kredita stečajni dolžnik ne more poplačati (in so bila zato zagotovljena še druga, bolj realna zavarovanja).

Dejstvo, da je upnik poleg poroštva dolžnika imel še druga sredstva za zavarovanje terjatve iz predmetnega kredita, ne vpliva na odgovornost stečajnega dolžnika za prevzem poroštva. Njegova obveznost do upnika iz prevzetega poroštva zaradi tega ni nič manjša. Njegovo ravnanje, da je prevzel poroštvo, čeprav je vedel, da ga ne bo mogel izpolniti, pa nič manj neodgovorno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper takšno odločitev se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje stečajni dolžnik. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnica (A. d. d.) v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ker je ugotovilo, da je podana ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da stečajni dolžnik ni upravičen do odpusta obveznosti, če je v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno oziroma za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti).

6. Nosilni razlog za takšno odločitev je ugotovitev, da je stečajni dolžnik 31. 7. 2012 z dvema aneksoma prevzel poroštvo po dveh kreditnih pogodbah (v skupni vrednosti preko 6 milijonov EUR), kljub dejstvu, da je vedel, da s premoženjem, s katerim bi dolg lahko izpolnil, ne razpolaga in da je vedel oziroma bi nedvomno moral vedeti, da primarni dolžnik dolga ne bo sposoben plačati. Pritožba izpodbija obe ugotovitvi.

7. Ugotovitev, da naj bi dolžnik vedel, da dolga, v primeru uveljavitve poroštva, iz lastnih sredstev ne bo mogel plačati, dolžnik izpodbija z argumentacijo, da je bil v času podpisa spornih aneksov lastnik družbe R., ki se je v tistem obdobju z italijanskim partnerjem pogajalo glede vstopa v projekt izgradnje medicinskega centra v Celju. V kolikor bi do tega res prišlo, naj bi H. zagotovila dodatna sredstva za dokončanje projekta, ki bi bil prodan za 15 milijonov EUR. Banki bi bil po tem poplačan celoten kredit (8,6 milijonov EUR).

8. S povzetimi navedbami pritožnik ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je bil nad podjetjem R. stečajni postopek uveden že 2. 4. 2012. Ob sklepanju spornih aneksov (31. 7. 2012) se je tako stečajni dolžnik, kot lastnik in zakoniti zastopnik podjetja R., nedvomno moral in mogel zavedati njegovega slabega premoženjskega stanja oziroma celo njegove insolventnosti. Prav tako se je moral zavedati, da je kot solidarni porok za obveznosti omenjene družbe, H. že zavezan za plačilo najmanj 5.283.846,48 EUR. Nadalje bi bilo, celo v primeru, da bi projekt izgradnje medicinskega centra v Celju bil zgrajen in 60% prostorov v njem prodanih (stečajni dolžnik zatrjuje, da je za takšen delež imel zaveze o sodelovanju, predpogodbe in pisma o nameri), potrebno iz prejete kupnine najprej poplačati dolgove, ki jih je imela družba R. Stečajni dolžnik tako nikakor ni mogel računati, da se kljub uvedbi stečaja nad omenjeno družbo ta ne bo začel, da bodo vsi dolgovi te družbe (za katere je bil vsaj do višine 5.283.846,48 EUR zavezan kot solidarni porok) poplačani in da mu bo ostalo še dobrih 6 milijonov EUR, s katerimi bo lahko kril dolg, ki ga je prevzel s poroštvom za družbo M., po dveh kreditnih pogodbah sklenjenih z banko C. Nenazadnje dolžnik v pritožbi celo sam navaja, da je bilo ob podpisu teh kreditnih pogodb vsem strankam kristalno jasno, da zneska kredita stečajni dolžnik ne more poplačati (in so bila zato zagotovljena še druga, bolj realna zavarovanja).

9. Pritožbeno ponavljanje navedb o tem, s čim vse je bila terjatev banke zavarovana, ki smiselno pomeni zatrjevanje, da je bilo zavarovanje s solidarnim poroštvom dolžnika le formalnost, takšne odločitve ne more spremeniti. Dejstvo, da je upnik poleg poroštva dolžnika imel še druga sredstva za zavarovanje terjatve iz predmetnega kredita, namreč ne vpliva na odgovornost stečajnega dolžnika za prevzem poroštva. Njegova obveznost do upnika iz prevzetega poroštva zaradi tega ni nič manjša. Njegovo ravnanje, da je prevzel poroštvo čeprav je vedel, da ga ne bo mogel izpolniti, pa nič manj neodgovorno.(1)

10. V primeru, ko je terjatev zavarovana s kvalitetnimi zavarovanji, sicer porok s poroštveno izjavo praviloma ne ogrozi svojega premoženjskega položaja, ker s plačilom na podlagi solidarnega poroštva nanj preide terjatev do glavnega dolžnika z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). V skladu s pravili subrogacije za tisto kar plača, dobi terjatev z vsemi jamstvi za njeno izpolnitev. V takšnih primerih je torej treba presojati, ali je šlo pri njegovem ravnanju za normalno tveganje, ki je spremljalo določen pravni posel(2) oziroma, ali so bila ostala zavarovanja dovolj kvalitetna. Dolžnik je v konkretnem primeru zatrjeval, da je dal upnik strogo namenski kredit za nakup točno določenih nepremičnin v višini 6.289.639,10 EUR družbi M., za kar je pridobil v zavarovanje, poleg poroštvene izjave stečajnega dolžnika, še poroštveno izjavo njegovega poslovnega partnerja, zastavno pravico na 100% lastniškem deležu podjetja in hipoteko na kupljenih nepremičninah. Kot je že bilo obrazloženo, stečajni dolžnik sam zatrjuje, da omenjeno podjetje ni imelo premoženja (razen kupljenih parcel). To pomeni, da zastavna pravica na 100% deležu podjetja nima pravega pomena. Prav tako navaja, da tudi njegov poslovni partner (F. P.) kredita nikakor ni bi mogel odplačati. Kaj se je zgodilo z nepremičninami, na katerih naj bi obstajala hipoteka upnika in kakšna je njihova vrednost, pa ne zatrjuje nobena od strank. V obravnavanem primeru je tako zaključiti, da ostala zavarovanja niso bila dovolj kvalitetna in je torej stečajni dolžnik s prevzemom poroštva ogrozil svoj premoženjski položaj.

11. Nadalje je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se je stečajni dolžnik v trenutku sklepanja aneksov zavedal (oziroma bi se moral zavedati), da dolga ne bo mogel plačati glavni dolžnik (torej družba M.). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila družba M. v letih 2011 in 2012 nelikvidna in je imela negativen kapital, pritožnik ne izpodbija. Enak zaključek nenazadnje izhaja tudi iz njegovih trditev, podanih v postopku na prvi stopnji, da družba ni nikoli opravljala poslovne dejavnosti ali razpolaga z drugim premoženjem kot s kupljenimi nepremičninami. Glede na dejstvo, da je bil dolžnik eden izmed dveh lastnikov omenjene družbe (in na prej povzete trditve), se je dolžnik njenega stanja nedvomno tudi zavedal. Posledično se je moral zavedati tudi dejstva, da svoje obveznosti ne bo mogla izpolniti.

12. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev, da je stečajni dolžnik s podpisom spornih aneksov h kreditnim pogodbam, iz katerih izhaja, da je solidarno zavezan za plačilo dolga, ki je ob podpisu znašal 6.289.639,10 EUR, nasproti upniku prevzel obveznost, ki je nesorazmerna z njegovim premoženjskim stanjem. Jasno in nesporno je namreč, da ob prevzemu dolga ni imel premoženja, s katerim bi lahko izpolnil poroštveno obveznost in se je tega tudi zavedal. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stečajni dolžnik ob podpisu aneksov zavedal (oziroma bi se vsaj moral zavedati), da dolga ne bo mogel plačati niti glavni dolžnik.

13. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): Podobno VSL v sklepu Cst 214/2011.

Op. št. (2): Tako tudi VSL v sklepu Cst 511/2015. Situacija je drugačna kot v obravnavanem primeru, ker je v citirani zadevi vrednost predmeta na katerem je upnik pridobil zastavno pravico močno presegla vrednost, za katero je bilo dano solidarno poroštvo. V predmetni zadevi pa vrednost nepremičnin, na katerih je banka pridobila hipoteko ni navedena. Glede na zatrjevano dejstvo, da družba, ki je nepremičnine kupila, ni imela drugega premoženja, je mogoče sklepati, da je bila vrednost nepremičnin ob nakupu enaka vrednosti kredita in s tem enaka višini poroštvene zaveze.