Supreme Court dismisses appeal when lawyer fails to specify fee basis and tariff number for costs claim.

I. Pritožba zoper IV. točko izreka sodbe in sklepa (sklep) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Odvetnica z navedbo: „nagrada za postopek 450 EUR in mat. str. Pavšal: 20,00 EUR“, zakonski zahtevi po določni in opredeljeni navedbi stroškov v tej zahtevi ni zadostila. Odvetnica ni določno in opredeljeno navedla, da zahteva nagrado za pritožbo po ZOdvT, niti ni navedla tarifne številke, zahtevani znesek 450,00 EUR pa ustreza le znesku nagrade po Pravilniku, veljavnem v času priglasitve stroškov (četrti odstavek 3. člena), zato njena splošna navedba in tej navedbi pripisan znesek, ki ga ni mogoče preveriti, priznanja nagrade po ZOdvT ne omogoča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom (IV. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je v sodbi in sklepu z dne 26. 9. 2013 tožniku priznalo vse stroške tega upravnega spora v znesku 60,00 EUR, ki jih je odmerilo na podlagi specifikacije v tožbi, njeni dopolnitvi in pripravljalni vlogi. Tožnik pa ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo, čeprav je s pritožbo uspel. Morebitne plačane sodne takse sodišče v primeru tožnikovega uspeha vrne po uradni dolžnosti. V preostalem delu pa tožnikova pooblaščenka, ki je odvetnica, stroškov ni jasno opredelila. Glede na določbo prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) bi morala navesti podlago za stroške po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), saj bi le na ta način sodišče lahko preverilo njihovo upravičenost. Ker tega ni storila, stroškov ni mogoče odmeriti.

3. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je s pritožbo uspel in je pooblaščenka priglasila stroške v konkretnem znesku. Navedla je tudi podlago za priglašene stroške. Tudi odvetniška tarifa za pritožbeni postopek uporablja izraz „Nagrada za postopek“ in je s tem dovolj jasno opredeljen temelj za zahtevo za povračilo odvetniških stroškov. Koliko od teh stroškov bo sodišče priznalo, je materialnopravna odločitev ob upoštevanju ZPP in odvetniške tarife. Odločitev sodišča je napačna in arbitrarna. Navaja še, da je sodišče ravnalo drugače, ko mu je brez posebne utemeljitve in specifikacije priznalo 60,00 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik, ki je s pritožbo uspel, upravičen do vračila pritožbenih stroškov v zvezi s predlagano začasno odredbo. Sporno je predvsem, ali je tožnikova pooblaščenka - odvetnica stroške zastopanja dovolj jasno opredelila oziroma specificirala.

6. Tožnikova pooblaščenka je v stroškovniku priglasila naslednje stroške: „sodna taksa: po sklepu sodišča; nagrada za postopek: 450,00 EUR; mat. str. Pavšal: 20,00 EUR in DDV 22%“.

7. ZUS-1 v 25. členu določa pravila, po katerih sodišče prve stopnje v upravnem sporu odmeri stroške postopka na prvi stopnji. Ti se, glede na vsebino odločitve, odmerijo po določbah ZPP oziroma po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). ZUS-1 pa ne ureja vseh vprašanj postopka v zvezi z odmero stroškov in tudi ne postopka in načina odmere stroškov, nastalih v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se za ta vprašanja primerno uporabljajo določbe ZPP.

8. ZPP v prvem dostavku 163. člena določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določno zahtevo stranke. V drugem odstavku istega člena pa določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

9. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s to zakonsko zahtevo (določne in opredeljene navedbe stroškov) sprejelo načelno pravno mnenje (Občna seja VSS 24. 6. 1991), da mora odvetnik v zahtevi za povračilo stroškov specificirati vsaj opravljena dejanja in število točk, s katerimi je po tarifi za storitve pravne pomoči ovrednoteno odvetnikovo delo. Načelno pravno mnenje je bilo sicer sprejeto ob veljavi Tarife o odvetniških storitvah, v kateri je bilo delo odvetnika vrednoteno v točkah. Vendar kasnejši sprejem ZOdvT in sprememba tarife (ki sta relevantna v tej zadevi), ob tem da se zakonsko besedilo (164. člen ZPP/1977 in 163. člen ZPP) ni spremenilo, po presoji Vrhovnega sodišča nista razlog za to, da omenjeno načelno pravno mnenje ne bi bilo več aktualno. Tudi po uveljavitvi ZOdvT je Vrhovno sodišče v svojih odločbah večkrat sprejelo jasno stališče, da mora stranka, ki zahteva vračilo stroškov, določno in jasno navesti vrsto stroškov ter kolikšen znesek zahteva kot nadomestilo za posamezno vrsto stroškov.(1) V stroškovniku mora določno navesti opravilo oziroma postavke, po katerih plačilo zahteva, in njihovo višino.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča odvetnica z navedbo: „nagrada za postopek: 450 EUR in mat. str. Pavšal: 20,00 EUR“, glede na v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve pojasnjeni zakonski zahtevi po določni in opredeljeni navedbi stroškov tej zahtevi ni zadostila.

11. V odvetniški tarifi, sprejeti na podlagi ZOdvT, se besedilo „nagrada za postopek, kot splošni izraz uporablja v 3., 4. in 5. delu tarife, ki ureja nagrade za različne vrste in stopnje sodnega postopka. Res je sicer, da je odvetnica to navedbo zapisala v stroškovniku, ki je sestavni del pritožbe, in bi iz tega sodišče lahko sklepalo, da gre za nagrado za postopek s pritožbo. Vendar ker odvetnica ni določno in opredeljeno navedla, da zahteva nagrado za pritožbo po ZOdvT, niti ni navedla tarifne številke, zahtevani znesek 450,00 EUR pa ustreza le znesku nagrade po Pravilniku, veljavnem v času priglasitve stroškov (četrti odstavek 3. člena), njena splošna navedba in tej navedbi pripisan znesek, ki ga ni mogoče preveriti, takega sklepanja in priznanja nagrade po ZOdvT ne omogoča. Ob takem dejanskem stanju te zadeve sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi samo uporabilo ZOdvT in odvetnici priznalo nagrado po tar. št. 3220 in nato od te nagrade še pavšalne materialne stroške.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo ključne razloge za svojo odločitev, zato mu arbitrarnosti ni mogoče očitati. Pojasniti je treba morda le to, da so stroški akcesorni zahtevek in v izvajanju sodne funkcije niso bistveni del sojenja. Dosledno spoštovanje zakonske zahteve po določni in opredeljeni navedbi stroškov, ki od odvetnika zahteva, da sodišču omogoči, da brez pretiranega raziskovanja in študija ugotovi, katere stroške po ZOdvT je odvetnik zahteval, in nato odloči, ali je njihova višina skladna s tarifo ZOdvT, je namenjena tudi temu, da sodišče opravlja svojo sodno funkcijo brez nepotrebnega zavlačevanja.

13. Ker je predmet te presoje izključno izpodbijani sklep, je tožnikov ugovor, ki se nanaša na drug pravnomočno končan postopek, v tem postopku brezpredmeten. Če pa tožnik meni, da gre za neenako obravnavo, mu Vrhovno sodišče brez da bi presojalo pravilnost že priznanih stroškov pojasnjuje, da ugovor ni utemeljen, saj so mu bili stroški, ki jih je tožnik sam dovolj natančno opredelil po vrsti in po višini, priznani na podlagi 25. člena ZUS-1 ob uporabi Pravilnika.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj sklepe VSRS I Up 209/2007, I Up 621/2007, I Up 276/2013 in I Up 320/2014.