Supreme Court dismisses review for lack of specific legal rule violation in administrative permit case.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Vprašanje, ki ga revidentka navaja ne konkretizira pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno in katere njene pravice, ki jih lahko varuje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, naj bi bile pri tem prizadete.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega dostavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Upravne enote Celje št. 351-809/2013-25 (13103) z dne 4. 11. 2013, s katerim je prvostopenjski upravni organ zavrnil njeno zahtevo za priznanje statusa stranske udeleženke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov za zagotavljanje poplavne varnosti na porečju Savinje v tam navedenem obsegu in na tam navedenih zemljiščih.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da nameravana gradnja neposredno in sama po sebi v ničemer ne posega v tožničine nepremičnine (kar ni sporno). Po presoji prvostopenjskega sodišča tožnica ni izkazala, da bi izdaja gradbenega dovoljenja imela neposreden vpliv na izvrševanje drugih njenih pravic. Pri tem je upoštevalo, da nameravana gradnja ne bo spremenila dejstva, da sosednja nepremičnina v lasti A. A. nima pravno priznanega dostopa do javnega cestnega omrežja in da je morebitna omejitev tožničine lastninske pravice z vzpostavitvijo služnostne poti v korist sosednje nepremičnine v lasti A. A. odvisna od izida nepravdnega postopka pred sodiščem v drugem postopku. Pojasnilo je, da je vpliv izdaje gradbenega dovoljenja na izvrševanje drugih tožničinih pravic zgolj hipotetičen in posreden in da ima njen interes za ohranitev ene od možnosti za določitev dostopa nepremičnine v lasti A. A. do javnega cestnega omrežja v kontekstu obravnavanega postopka značaj dejanskega in ne pravnega interesa.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, dovoljenost katere po vsebini utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pa je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

6. Kakšne so zahteve za to, da se neko pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014). Med drugim mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z vprašanjem, "ali ima lastnik, zoper katerega želi drugi lastnik - mejaš uveljaviti nujno pot, pravico sodelovati v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za ukrepe, ki bi dolgoročno, če ne trajno preprečili ureditev poti po javni površini, in v katerem se urejajo tudi dostopi v skladu s citirano določbo ZGO-1 in kot izhaja iz projektne dokumentacije, na podlagi katerega se izdaja gradbeno dovoljenje", ni izpolnila pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Ne glede na to, da Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da navedeno vprašanje ne konkretizira pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno in katere njene pravice, ki jih lahko varuje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, naj bi bile pri tem prizadete. V reviziji sicer revidentka navaja, da je njen pravni interes za sodelovanje v postopku v tem, da gradbeno dovoljenje ni izdano, če niso izpolnjeni pogoji zagotovitve minimalne komunalne oskrbe objekta iz 7. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 66. člena ZGO-1, vendar te določbe ZGO-1 v obravnavani zadevi niso relevantne. Navedeni pogoji se namreč nanašajo na objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja, in ne pomenijo investitorjeve obveznosti zagotavljanja minimalne komunalne oskrbe drugim (sosednjim) objektom, za kar se zavzema revidentka. Da bi nameravana gradnja spreminjala ali kako drugače vplivala na obstoječe stanje glede dostopov do revidentkinega zemljišča oziroma do sosednjega zemljišča, pa revidentka ne zatrjuje.

9. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).