Administrative court dismisses appeal against social security contributions for sole proprietorship members based on binding prior decisions.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's appeal against a tax authority's order to pay social security contributions for December 2012. The plaintiff argued that the company never operated and that their financial situation should be considered, but the court found the plaintiff's status as a partner and manager of a private company relevant under specific social security laws. The court ruled that the tax authority was bound by a final decision from the Pension and Disability Insurance Institute regarding the plaintiff's insurable status, making the administrative decision legally sound and the plaintiff's financial arguments inadmissible.
Legislator headnote
AI generatedZakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV); Zakon o upravnem sporu (ZUS-1): The determination of an insured person and obligor for a sole proprietorship member is based on their status as a partner or manager; a final administrative decision by another competent authority regarding insurable status binds the tax authority, and the obligor's financial capacity is irrelevant in the assessment proceeding.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
[JEDRO]
Glede na zakonsko ureditev je za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. Ugotovitev, da je zavarovalna podlaga (lastnost zavarovanca), ki ji ugovarja tožnik, ugotovljena s pravnomočno odločbo ZPIZ Slovenije, je skladna s podatki upravnih spisov. Gre za odločitev v pristojnosti drugega organa, na katero je davčni organ vezan, in je ni mogoče z uspehom izpodbijati v davčnem postopku ter posledično tudi ne v upravnem sporu.
Premoženjski in dohodkovni položaj družbe za odločitev o obveznosti tožnika kot fizične osebe ni relevanten. V postopku odmere tudi ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika, da poravna obveznosti, ki se nalagajo v plačilo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Davčni urad Ptuj je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost za mesec december 2012 (s pripadajočimi obrestmi), ki bi jih kot lastnik zasebne družbe moral obračunati in plačati skladno s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).
2. Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), 6. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), 5. točki 6. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) ter 6. alinei 54. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Ti zavarovanci so po določbah 4. in 6. člena ZPSV zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, ki bremenijo delojemalce in delodajalce, od zavarovalne osnove določene skladno z 209. in 208. členom ZPIZ-1 in po prispevnih stopnjah, predpisanih v členih 8 do 14 ZPSV.
3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-22-30/2013-2 z dne 27. 2. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom. V zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da izpodbijana odločba temelji na odločbi ZPIZ-a. Z odločbo ZPIZ-a ugotovljeni status zavezancev in zavarovalna podlaga predstavljata za davčni organ pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, na katero je davčni organ pri odločanju vezan skladno s tretjim odstavkom 147. člena ZUP. Posledica vključitve v zavarovanje pa je obveznost plačila dajatev, ki se nalagajo z izpodbijano odločbo.
4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev predstavlja po navedbah tožbe del sistematičnega uničevanja tožnika, ki traja že vse od leta 1996. Odločba druge stopnje pritožbe ne obravnava skladno z njeno vsebino. Tožnik je v pritožbi namreč navedel, da podjetje A. nikoli ni delovalo, zaposlovalo ljudi in tako ni in ne ustvarja prihodkov. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi s statusom tožnika. Zato bi morala biti izpodbijana odločba zavrnjena (pravilno: odpravljena) že v pritožbenem postopku. Glede na navedeno tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo odškodnine in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.
5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dodatno opozarja na stališča, ki jih je v sodbi I U 2/2014 zavzelo to sodišče in predlaga zavrnitev tožbe.
6. Tožba ni utemeljena.
7. V zadevi ni spora o tem, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe. Spora tudi ni, da ni bil zavarovan na drugi podlagi (iz drugega naslova). Ob takšni dejanski podlagi odločitev, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-1, ZSDP, ZUTD, ZPSV in ZDavP-2, s katerimi je obrazložena, ne more biti drugačna od izpodbijane.
8. Kot pravilno navedeta že oba davčna organa, je skladno z navedeno zakonodajo za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. Ugotovitev tožene stranke, da je zavarovalna podlaga (lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A., v kateri je tožnik hkrati poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 11. 10. 2009 dalje), ki ji ugovarja tožnik, ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (št. 5082839 z dne 10. 11. 2010), je skladna s podatki predloženih upravnih spisov. Gre za odločitev v pristojnosti drugega organa, na katero je davčni organ vezan in je ni mogoče z uspehom izpodbijati v davčnem postopku ter posledično tudi ne v upravnem sporu, katerega predmet je izključno preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Premoženjski in dohodkovni položaj družbe, ki ju navaja tožnik, je za odločitev o obveznosti tožnika kot fizične osebe nerelevanten. V zvezi z navedbo tožnika, ki se nanašajo na njegov socialni položaj, pa sodišče pojasnjuje, da v postopku odmere tudi ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo.
9. Iz navedenih razlogov sodišče ni moglo slediti (smiselnemu) predlogu tožnika, da se odločba odpravi. Odločbo namreč sodišče odpravi le v primeru, če je ta nepravilna in neskladna z zakonom, česar pa v obravnavanem primeru ne ugotavlja.
10. Zavrnitev tožbe temelji na 63. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločitev o stroških pa na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.
11. Ker so pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).