Supreme Court dismisses tax appeal review as inadmissible because the legal issue was not new or significant.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost odločitve prvostopenjskega davčnega organa o revidentovem predlogu za obnovo postopka in ne odločitev davčnega organa o začetku postopka po uradni dolžnosti, zato vprašanje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

Javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti ni podan samo takrat, ko se izkaže, da bi morala država odmeriti davek, ali da ga je odmerila prenizko, temveč tudi takrat, ko se izkaže, da država davka ne bi smela odmeriti, oziroma ga je odmerila previsoko, in je torej obnova postopka v korist zavezancu. Davčni zavezanec sicer nima na voljo pravnega sredstva, s katerim bi dosegel, da davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da davčni organ po zakonu ni dolžan začeti postopka obnove, če presodi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-42270-934/2012-4 08-154-35 z dne 4. 4. 2013, s katerim je prvostopenjski davčni organ zavrgel revidentov predlog za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012 ter ugotovil, da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-10-61/2013-2 z dne 14. 10. 2013, revidentovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa zavrnilo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.(1)

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(2)

6. Revident v reviziji kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali obnova davčnega postopka na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v nobenem primeru ni dovoljena, če bi bila v korist davčnega zavezanca, oziroma ali bi moral davčni organ v konkretnem primeru na zahtevo oziroma pobudo davčnega zavezanca zaradi nesporne uporabe napačnih podatkov iz javne knjige obnoviti postopek po uradni dolžnosti in za odmero davka uporabiti pravilne podatke, ne glede na to, kdaj ga je stranka opozorila na napako v podatkih, ki jih je davčnemu organu sporočil drug državni organ.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vprašanje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost odločitve prvostopenjskega davčnega organa o revidentovem predlogu za obnovo postopka in ne odločitev davčnega organa o začetku postopka po uradni dolžnosti.(3) Pri revidentovem prizadevanju za obnovo postopka po uradni dolžnosti gre lahko zgolj za pobudo, na katero davčni organ ni vezan, in ne za predlog oziroma zahtevo, o kateri bi se odločalo v upravnem postopku.

9. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti ni podan samo takrat, ko se izkaže, da bi morala država odmeriti davek, ali da ga je odmerila prenizko, temveč tudi takrat, ko se izkaže, da država davka ne bi smela odmeriti, oziroma ga je odmerila previsoko, in je torej obnova postopka v korist zavezancu. Davčni organ ima na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 pooblastilo in dolžnost, da začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Davčni zavezanec sicer nima na voljo pravnega sredstva, s katerim bi dosegel, da davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da davčni organ po zakonu ni dolžan začeti postopka obnove, če presodi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Poleg pooblastila davčnega organa, da začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pa imajo tudi davčni zavezanci, ki morajo načeloma sami skrbeti za uveljavljanje in zaščito svojih pravic, vedno možnost, da vložijo predlog za obnovo postopka.

10. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

11. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in sklep VSRS X Ips 211/2014 z dne 10. 12. 2015.

(2) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 39/2014 z dne 9. 7. 2015.