Appeal dismissed; evidentiary measures cannot replace missing specific factual allegations in small value commercial disputes.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Ti so namenjeni potrditvi izpostavljenih trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 147592/2014 z dne 4. 11. 2014 v prvem odstavku izreka za plačilo 2.339,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so specificirane v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ter v tretjem odstavku izreka, za plačilo izvršilnih stroškov v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 326,93 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih lahko sodišče odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni izrecno zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Tako pravna teorija kot sodna praksa zavzemata stališče, da ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog (npr. zaslišanje prič in pravdnih strank) pomeni zahtevo za izvedbo naroka.(1) V konkretni zadevi izrecne zahteve za izvedbo naroka ni bilo, pisni dokazi pa so tudi po presoji višjega sodišča dajali dovolj podlage za odločitev. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, čeprav je tožena stranka predlagala zaslišanje prič in zakonitih zastopnikov pravdnih strank, storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in dovolj obrazloženo zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju prič in direktorjev pravdnih strank. Tožena stranka namreč v postopku na prvi stopnji ni trdila, da vsega blaga ni prejela.(2) Povsem pravilna pa je tudi ugotovitev, da je v zvezi s kompenzacijo podala tako skope trditve, da jih sploh ni bilo mogoče obravnavati (pojasnila ni niti kdaj in med kom je bila kompenzacija dogovorjena, niti kakšne terjatve ima do tožeče stranke). Opisanega trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Slednji so namenjeni potrditvi postavljenih (konkretnih in določnih) trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

8. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben. Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722; sodba VSL opr. št. II Cpg 1172/2013, II Cpg 1817/2014 in druge.

Op. št. (2): Tudi v pritožbi v zvezi s tem podaja povsem nekonkretizirane trditve, saj ne pove niti tega katerega blaga, po katerih računih ni prejela.