Appeal dismissed; court upheld first-instance judgment on execution of claim barred by prior set-off.

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kadar se stranka sklicuje na predpravdno pobotanje, mora sodišče (med drugim) raziskati, ali sta v pobot uveljavljeni terjatvi obstajali. Tega se ne more razbremeniti sklicujoč se na to, da katera terjatev ni likvidna, za kar se smiselno zavzema tožeča stranka v pritožbi. Ugovor predpravdnega pobota spada med ugovore ugasle pravice in ga sodišče obravnava na isti način, kot če bi toženka ugovarjala plačilo

terjatve. V konkretnem primeru pa sodišču ni bilo treba posebej raziskovati, ali cedirana terjatev obstoji, temveč se je pravilno oprlo na (takrat že) pravnomočno sodbo, ki njen obstoj potrjuje

.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101284/2011 z dne 13. 7. 2011 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne pravdne stroške v višini 289,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi ohrani v veljavi in odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo za dobavljeno blago po računih št. 0904001 z dne 18. 6. 2009 v višini 1.489,42 EUR (priloga A4), št. 0905575 z dne 21. 8. 2009 v višini 175,93 EUR (priloga A3), po obračunu obresti št. 11500042 z dne 31. 5. 2011 pa zahteva še znesek v višini 271,12 EUR (v nadaljevanju: vtoževana terjatev). Tožena stranka se plačilu vtoževane terjatve upira, ker jo je pobotala z nasprotno terjatvijo v višini 2.500,00 EUR, ki jo je s pogodbo o odplačnem odstopu terjatve z dne 28. 7. 2011 (list. št. 16-18 spisa) nanjo prenesel (cediral) upnik tožeče stranke – S. d. d. (v nadaljevanju: cedirana terjatev). Le-ta je bila ob odločanju sodišča prve stopnje že ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XII Pg 1890/2013 z dne 20. 3. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1285/2014 z dne 1. 10. 2014.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere sta stranki in višje sodišče vezani, izhaja, da so se pogoji za pobot stekli dne 5. 8. 2011 (da od takrat učinkuje pobot), česar tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, temveč navaja le, da v tistem trenutku (še) niso bili izpolnjeni vsi pogoji za pobot, saj cedirana terjatev še ni bila likvidna.

7. V 311. členu Obligacijskega zakonika – OZ je določeno, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega (vzajemnost), če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti (istovrstnost) in če sta obe zapadli (zapadlost). Zakon ne določa pogoja likvidnosti, temveč sta ga izoblikovali pravna teorija in sodna praksa. Vsekakor je likvidna terjatev, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo (tako dr. M. Juhart: Obligacijski zakonik, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 932). Vendar tudi če ni ugotovljena na ta način, mora sodišče, kadar se stranka sklicuje na predpravdno pobotanje, (med drugim) raziskati, ali sta v pobot uveljavljeni terjatvi obstajali. Tega se ne more razbremeniti sklicujoč se na to, da katera terjatev ni likvidna, za kar se smiselno zavzema tožeča stranka v pritožbi. Ugovor predpravdnega pobota spada med ugovore ugasle pravice in ga sodišče obravnava na isti način, kot če bi toženka ugovarjala plačilo terjatve (prim. tudi VSL sklep I Cpg 890/2012 z dne 13. 3. 2013). V konkretnem primeru pa sodišču ni bilo treba posebej raziskovati, ali cedirana terjatev obstoji, temveč se je pravilno oprlo na (takrat že) pravnomočno sodbo, ki njen obstoj potrjuje. Glede na navedeno tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da dne 5. 8. 2011 niso bili podani pogoji za pobot, ker cedirana terjatev še ni bila likvidna.

8. Poleg tega višje sodišče pripominja, da bi bilo vprašanje, ali je bila cedirana terjatev likvidna že 5. 8. 2011, ali pa je ta pogoj nastopil kasneje, ob izdaji sodbe VSL I Cpg 1285/2014 z dne 1. 10. 2014, pravno pomembno, v kolikor bi katerakoli izmed pravdnih strank na teh časovnih točkah utemeljevala kakšne pravne posledice (npr. da je bila katera izmed terjatev ob nastopu tega pogoja že zastarana, ipd. ...). To vprašanje bi bilo pravno pomembno tudi za tek zakonskih zamudnih obresti za del terjatve, ki s pobotom ni prenehala. Vendar to ne more biti vtoževana terjatev oz. njen del, saj je bila nižja od cedirane. Priloženi izračun namreč kaže, da četudi bi se štelo, da je zadnji pogoj za pobot (likvidnost terjatve) nastopil šele z dnem 1. 10. 2014, je vtoževana terjatev s pobotom v celoti prenehala. Iz povedanega sledi, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v vsakem primeru pravilna, tožeča stranka pa si s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more izboljšati svojega pravnega položaja. O tem, kolikšen je preostanek cedirane terjatve, ki ni prenehala s pobotom, pa sodišče brez ustreznega zahtevka ne more odločati.

9. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).