Appeal dismissed; objection period validly calculated based on facts at the time of the notice.

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

[JEDRO]

Ugovorni rok je smiselno določen v povezavi z dejanskim stanjem, ki je obstajalo ob oklicu začetka postopka. Po začetku postopka se je dejansko stanje spremenilo v bistvenem delu, saj je bila dolžnica pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje proti premoženju in gospodarstvu.

Ozka jezikovna razlaga omenjene zakonske določbe bi uvedla nedopustno in nepravično razlikovanje med stečajnimi dolžniki, bila v nasprotju z namenom zakonske določbe ter dopuščala zlorabe obravnavanega instituta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je sodišče sprejelo na podlagi ugovora upravitelja, da je bila dolžnica s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju pod opr. št. II K 1229/2014 z dne 28. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru pod opr. št. IV Kp 1229/2014 z dne 21. 7. 2015 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika – KZ-1B. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ugovor utemeljen, ker je dolžnica storila kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, kar po določbi 1. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ne dovoljuje odpusta obveznosti. Pri tem ni storilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je dolžnici s pravkar povedanim pojasnilo, zakaj je štelo ugovor za pravočasen in utemeljen. Da so razlogi pravilni, višje sodišče pojasnjuje in dopolnjuje v nadaljevanju.

4. Dolžnica navaja, da je sodišče sprejelo sklep o začetku postopka odpusta obveznosti dne 25. 8. 2014 in določilo preizkusno obdobje dveh let od začetka postopka, dne 21. 7. 2015 je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1B, upravitelj pa je ugovor podal šele 7. 9. 2015. S tem naj bi sodišče zmotno uporabilo 1. točko 404. člena ZFPPIPP v povezavi s 1. točko 399. člena istega zakona, po katerih v primeru pravnomočne obsodbe stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano, obstaja ovira za odpust obveznosti, zaradi katere lahko upravičene osebe podajo ugovor proti odpustu obveznosti v roku šestih mesecev po objavi oklica o začetka postopka za odpust obveznosti. Po datumih sprejetih odločitev in podanem ugovoru dolžnica zaključuje, da je bil zakonski rok prekoračen ter da bi sodišča prve stopnje ugovor zavreči kot prepozen.

5. Drži, da je upravitelj ugovor vložil po preteku šestih mesecev po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, vendar iz pregleda datumov izdanih sodb, sklepa in podanega ugovora jasno sledi tudi, da iz tega razloga ni mogel vložiti ugovora v šestih mesecih od začetka postopka odpusta obveznosti, saj je bila dolžnica pravnomočno obsojena po preteku šestih mesecev od objave oklica začetka postopka odpusta obveznosti. Tega dejstva tudi ni moglo upoštevati sodišče prve stopnje, ko je odločalo o predlogu za začetek postopka odpusta obveznosti (primerjaj prvi do tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). Ugovorni rok je smiselno določen v povezavi z dejanskim stanjem, ki je obstajalo ob oklicu začetka postopka. Po začetku postopka se je dejansko stanje spremenilo v bistvenem delu, saj je bila dolžnica pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje proti premoženju in gospodarstvu.

6. Dolžnica navaja razloge proti razlogom konkretne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, ki so enaki zgoraj navedenim, vendar v prid obrazloženi odločitvi obstaja ustaljena sodna praksa (sklepi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 148/2013, Cst 593/2014, Cst 138/2015). Ozka jezikovna razlaga omenjene zakonske določbe bi uvedla nedopustno in nepravično razlikovanje med stečajnimi dolžniki, bila v nasprotju z namenom zakonske določbe ter dopuščala zlorabe obravnavanega instituta.

7. Dolžnica zatrjuje kršitve temeljnih postulatov pravne države, zlasti načela delitve oblasti, zaupanja v pravo in pravne države, kršitev 125. člena Ustave republike Slovenije in 3. člena Zakona o sodiščih – ZS. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s sprejetjem sklepa ni storilo očitanih kršitev, saj je določbe ZFPPIPP uporabilo v skladu z vsebino pravnih pravil in njihovim namenom. V podkrepitev pravilnosti pritožbenih navedb navaja še pravila o štetju rokov iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP in 111. člen ZPP. Višje sodišče na to pritožbeno navedbo odgovarja le, da gre za povsem druge institute, ki so namenjeni vložitvi izpodbojnih tožb in splošnemu pravilo o štetju procesnih rokov, ki z izpodbijanim sklepom nimajo nobene pravno pomembne zveze.

8. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).