Appeal dismissed; debtor lacks statutory right to request administrator dismissal under ZFPPIPP.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the debtor's appeal and upheld the first-instance court's rejection of the request to dismiss the administrator. The debtor argued the administrator could not perform duties due to a separate lawsuit, but the court clarified that only specific persons listed in Article 119 of the Personal Insolvency Act have the right to demand dismissal. Since the debtor is not among those persons, the lower court correctly denied the request.
Legislator headnote
AI generatedArticle 119, paragraph 1 of the Personal Insolvency Act; Article 385, paragraph 1, point 3 of the Personal Insolvency Act: The debtor in personal insolvency proceedings has the status of a party but lacks the statutory right to request the dismissal of the administrator, which is reserved exclusively for the persons enumerated in Article 119, paragraph 1.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Stečajni dolžnik ima v skladu s 1. točko 385. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja položaj stranke postopka, vendar zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje strankam postopka, pač pa v prvem odstavku 119. člena ZFPPIPP navedenemu krogu oseb, med katerimi pa ni stečajnega dolžnika.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo stečajnega dolžnika za razrešitev upravitelja z dne 22. 5. 2015.
2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil stečajni dolžnik. Navedel je, da v vlogi z dne 22.5.2015 ni zahteval razrešitve upravitelja, temveč je le obvestil sodišče da zato, ker je zoper upravitelja vložil tožbo, ta ne more več opravljati svoje funkcije.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dolžnikovo vlogo z dne 22. 5. 2015 (glede na njeno vsebino) pravilno štelo kot zahtevo za razrešitev upravitelja.
5. Kot navaja sodišče prve stopnje, ima stečajni dolžnik v skladu s 1. točko 385. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja položaj stranke postopka, vendar zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje strankam postopka, pač pa v prvem odstavku 119. člena ZFPPIPP navedenemu krogu oseb, med katerimi pa ni stečajnega dolžnika. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dolžnikove zahteve pravilna.
6. Prvi odstavek 119. člena ZFPPIPP v povezavi s 118. členom ZFPPIPP daje sodišču možnost odločati o razrešitvi upravitelja tudi po uradni dolžnosti, vendar je sodišču prepuščena odločitev o tem, kdaj bo takšno možnost odločanja uporabilo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje navedlo, da je ugotavljalo tudi obstoj razlogov za razrešitev upravitelja po uradni dolžnosti. Pri tem je ocenilo, da je upravitelj opravil vsa do sedaj potrebna dejanja v postopku, prav tako mu ni mogoče očitati kršitev obveznosti v postopku v skladu s 1. točko 118. člena ZFPPIPP, po oceni sodišča prve stopnje pa tudi ni podan noben od razlogov iz 2. do 5. točke 118. člena ZFPPIPP za razrešitev upravitelja.
7. Višje sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.