Joint tax obligation is indivisible; all parties liable until full payment regardless of individual amounts.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Obveznost oseb, ki morajo skupaj plačati taksno obveznost, je nerazdelna. To pomeni, da vsi odgovarjajo za plačilo, obveznost pa preneha, ko je popolnoma izpolnjena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo v višini 3.885,00 EUR odločilo na sledeč način: Prvega toženca je oprostilo plačila 2.000,00 EUR sodne takse, preostali del v višini 1.885,00 EUR pa je prvi toženec dolžan plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 188,50 EUR. Predlog drugega toženca je zavrnilo. Tretjega toženca je oprostilo plačila 1.500,00 EUR sodne takse, preostali del v višini 2.385,00 EUR pa je tretji toženec dolžan plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 238,50 EUR.

2. Pritožujejo se vsi trije toženci. Uveljavljajo vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Menijo, da je izrek sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Izrek označujejo za nerazumljiv. Ker so toženci materialni sosporniki, so takso vsi zavezani plačati. Prvi in tretji toženec sta skupaj dolžna plačati 4.243,00 EUR, kar je več kot bi bila dolžna plačati, če ju sodišče plačila niti delno ne bi oprostilo. Če pa drugo tožena stranka takso poravna v celoti, bi morala obveznost prvega in drugega toženca odpasti, kar pa iz sklepa ne izhaja. Iz sklepa toženci ne morejo razbrati, kako naj plačajo sodno takso. Zatrjujejo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Drugi toženec nasprotuje ugotovitvi o njegovem mesečnem dohodku 6.730,00 EUR od avgusta 2015 dalje. Drugemu tožencu je bilo vrnjeno posojilo v skupnem znesku 20.190,00 EUR, kar pa ni dohodek, ampak premoženje. Zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Če tega dohodka sodišče ne bi upoštevalo, bi bili podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je odločeno o predlogu vseh treh tožencev, da se jih oprosti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je predlogu prvega in tretjega toženca delno ugodilo in ju delno oprostilo plačila sodne takse za postopek s pritožbo; glede ostanka taksne obveznosti pa odločilo, da sta jo dolžna plačati obročno tako, da prvi obrok zapade v plačilo v roku 15. dni od prejema plačilnega naloga, poslanega po pravnomočnosti sklepa, ostali obroki pa v devetih naslednjih zaporednih mesecih, petnajstega dne v mesecu. Predlog drugega toženca z oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek je zavrnjen. Izrek sklepa je jasen. Nedvoumno je določena višina taksne obveznosti vsakega od tožencev (pritožnikov); glede prvega in tretjega toženca pa tudi način plačila posameznih obrokov. Razlogi sklepa si med seboj ne nasprotujejo. Ugotovljen je gmotni položaj vsakega od tožencev in nanj aplicirano materialnopravno določilo 11. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter odločba Ustavnega sodišča, ki sta materialna podlaga za odločitev. Pritožbeni očitek, da so v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi sami s seboj v nasprotju in očitek o nerazumljivosti izpodbijanega sklepa torej nista utemeljena.

5. Pritožniki sklep označujejo za nejasen, ker ne upoštevajo, da je z izpodbijanim sklepom odločeno o njihovem predlogu za taksno oprostitev in ne gre za plačilni nalog, s katerim sodišče taksnega zavezanca pozove k plačilu sodne takse (prvi odstavek 34. čl. ZST-1). Z izpodbijanim sklepom toženci k plačilu sodne takse za pritožbo še niso pozvani; pozvani bodo naknadno s plačilnim nalogom. Izdaja takega naloga je glede prvega in tretjega toženca v izreku izpodbijanega sklepa izrecno napovedana, tretjemu tožencu pa mora biti tudi poslan, kakor je to predvideno s prvim odstavkom 34. čl. ZST-1, saj sicer pravne posledice neplačila sodne takse ne morejo nastopiti (8. čl. ZST-1, drugi in tretji odstavek 105.a. čl. ZPP).

6. Na dilemo, da seštevek taksnih obveznosti tožencev presega višino taksne obveznosti za pritožbeni postopek, pa velja opozoriti na deveti odstavek 3. čl. ZST-1, ki določa, da je obveznost oseb, ki morajo skupaj plačati taksno obveznost, nerazdelna. To pomeni, da za plačilo vsi odgovarjajo, obveznost pa preneha, ko je popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. čl. Obligacijskega zakonika). V obravnavanem primeru to pomeni: Ko bodo toženci pozvani, da taksno obveznost plačajo, sta jo prvi in tretji toženec dolžna plačati v skladno z izpodbijanim sklepom (v zmanjšani višini in obročno), drugi toženec pa v celotni višini; vsi pa v roku, ki jim bo določen (14. člen ZST-1). Takoj, ko bo taksna obveznost izpolnjena v celoti, bodo vsi toženci prosti svojih obveznosti. Takse torej toženci niso dolžni plačati v višini, večji od taksne obveznosti, predpisane za postopek s pritožbo.

7. Drugi toženec zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo nasprotuje z razlogom, da sredstva, ki jih je prejel na bančni račun, niso njegov dohodek, ampak gre za vračilo posojila. Ker sodišče pri odločanju ne upošteva samo rednih dohodkov, ampak tudi premoženje, z navedenim ugovorom drugi toženec ne more doseči drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče namreč stranko oprosti plačila sodne takse le v primeru, če bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se skupaj z družino preživlja. Glede na to, da drugi toženec razpolaga z znatnimi denarnimi sredstvi (v pritožbi navaja, da gre za vrnjenih 20.190,00 EUR), s plačilom taksne obveznosti za postopek s pritožbo v višini 3.885,00 EUR sredstva, s katerimi se skupaj z družino preživlja, ne bodo znatno zmanjšana.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi druge točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a čl. ZPP.