Administrative court dismisses deportation order against foreigner who entered as tourist but later presented employment contract.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca je ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v RS. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Med strankama upravnega spora namreč ni sporno, da je tujka v državo vstopila dne 23. 7. 2015 in da je prijavo prebivališče v RS opravila na PP Celje 24. 7. 2015. V zadevi prav tako ni sporno, da bi lahko tožnica, državljanka Republike Moldavije, v RS prebivala 90 dni, sporno pa je, ali ob priliki nadzora nad zakonitostjo prebivanja v RS dne 28. 7. 2015 predložena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o., vpliva na zakonitost tožničinega bivanja v RS, bivanja v nasprotju z vstopnim naslovom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tujki A.A. določil 20 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki začne teči z dnem dokončnosti te odločbe (prvi odstavek izreka); določil, da mora tujka do odhoda iz Republike Slovenije bivati na naslovu … (drugi odstavek izreka izpodbijane odločbe) in odločil, da v postopku izdaje odločbe posebni stroški niso nastali.

2. Policijska postaja za izravnalne ukrepe Celje (v nadaljevanju PPIU Celje) je postopek zoper tujko uvedla po uradni dolžnosti, na podlagi 64. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V postopku nadzora, dne 28. 7. 2015, je ugotovila, da je tujka v RS vstopila 23. 7. 2015 in da je 24. 7. 2015 na PP Celje, skupaj z lastnikom lokala, opravila prijavo prebivališča na naslovu ... V RS je vstopila na podlagi veljavne potne listine, evidence pa izkazujejo, da ne poseduje nikakršnega dovoljenja za prebivanje v RS. Ob priliki kontrole je predložila policistom pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delodajalcem B. d.o.o., za določen čas, sklenjeno z dnem 24. 7. 2015. Tujki je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Na podlagi navedenih dejstev je prvostopenjski organ ugotovil (60. člen ZTuj-2), da tujka v RS prebiva v nasprotju s 3. alineo prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ker za bivanje in delo v RS ni imela dovoljenja za prebivanje z namenom zaposlitve in dela. Ker je kršila navedeno določbo, ji je bil v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 izdan plačilni nalog, ter v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZTuj-2 določen rok za zapustitev države.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tujke, kot neutemeljeno zavrnil.

4. Tožnica v tožbi odločitvi obeh organov ugovarja. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da v RS ni prebivala v nasprotju z vstopnim naslovom in da v RS ni prišla z namenom zaposlitve ali dela, niti v času nadzora v lokalu ni delala. Prav tako je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na njej neznan dokaz, o katerem ji ni bila dana možnost izjave, izjavo natakarja v lokalu. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati, da je pojasnila razlog, zakaj se je nahajala v gostinskem lokalu in da v RS ni prebivala z namenom zaposlitve ali dela, ampak z namenom ogleda lokala in seznanitvijo s pogoji dela, v zvezi z lažjo odločitvijo glede eventualne zaposlitve. Navaja tudi, da z družbo B. d.o.o. ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, imela je le vzorčni primer, če bi delo sprejela. Zaradi napačnih ugotovitev je bil napačno uporabljen tudi predpis. Tožeča stranka pojasnjuje, da je državljanka Republike Moldavije in da za vstop v RS do 90 dni ne potrebuje vizuma. Glede na to, bi lahko v Sloveniji prebivala do vključno 23. 10. 2015 in je zato odločitev, ki sta jo sprejela upravna organa, arbitrarna in v nasprotju z načelom zakonitosti. Iz navedenega razloga sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je izčrpno pojasnila razloge za odločitev in sodišču predlagala, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Sloveniji so določeni v ZTuj-2. Za vstop v Slovenijo mora imeti tujec veljavno potno listino, poleg nje pa tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdal pristojni slovenski organ ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, če ni z zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno (7. in 8. člen ZTuj-2). Tujec lahko vstopi v Slovenijo in biva v njej toliko časa, kolikor mu je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade Republike Slovenije, zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 14. člena ZTuj-2). Tujec, ki na podlagi pravnega reda Evropske unije ali mednarodne pogodbe ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju, šteto od dneva prvega vstopa, z enakimi nameni, kot so dovoljeni tujcem, ki morajo imeti vizum za kratkoročno bivanje (drugi odstavek 14. člena ZTuj-2). V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena lahko tujec, ki lahko 90 dni v obdobju 180 dni brez vizuma biva in se giblje na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, v Republiko Slovenijo vstopi in v njej ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja v vseh državah pogodbenicah ne preseže 90 dni v obdobju 180 dni, kar zajema bivanje v zadnjem 180 dnevnem obdobju na ozemlju držav članic, šteto od dneva prvega vstopa v eno do držav pogodbenic.

8. ZTuj-2 torej izhaja iz predpostavke, da lahko tujci v Sloveniji prebivajo le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Kdaj se šteje, da tujec nezakonito prebiva v Sloveniji, je taksativno določeno v prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. Tako v Sloveniji nezakonito prebiva tujec, ki je nedovoljeno vstopil (1. alinea), ki nima vizuma, ali mu je vizum prenehal veljati ali če prebiva v Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji (2. alinea), ali če nima dovoljenja za prebivanje ali mu je dovoljenje prenehalo veljati (3. alinea).

9. Odločba o vrnitvi je upravna odločba, ki jo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZTuj-2 tujcu izda policija po končanem postopku o prekršku zaradi kršitve po prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. S to odločbo policija ugotovi, da je tujčevo prebivanje v državi nezakonito ter tujcu naloži obveznost in (praviloma) rok za prostovoljno vrnitev oz. zapustitev države, ki ne sme biti krajši od 7 in ne daljši od 30 dni. Za čas, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, mu policija lahko določi kraj bivanja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 67. člena ZTuj-2).

10. Upoštevaje navedeno materialnopravno podlago je pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v RS. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Med strankama upravnega spora namreč ni sporno, da je tujka v državo vstopila dne 23. 7. 2015 in da je prijavo prebivališče v RS opravila na PP Celje 24. 7. 2015. V zadevi prav tako ni sporno, da bi lahko tožnica, državljanka Republike Moldavije, v RS prebivala 90 dni, sporno pa je, ali ob priliki nadzora nad zakonitostjo prebivanja v RS dne 28. 7. 2015 predložena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o., vpliva na zakonitost tožničinega bivanja v RS, bivanja v nasprotju z vstopnim naslovom.

11. Sodišče tožnici pojasnjuje, da je odločitev prvostopenjskega organa, da v RS biva v nasprotju z vstopnim naslovom utemeljena. Temelji na ugotovitvi, da je tožnica v RS vstopila 23. 7. 2015 in da ne iz uradnih evidenc, niti tega ne zatrjuje tožnica, ne izhaja, da bi v RS imela dovoljenje za prebivanje (IV. poglavje ZTuj-2). Ob takšni ugotovitvi (vstop v državo kot turist) in ugotovitvi, da je tožnica ob priliki nadzora nad zakonitostjo prebivanja tujcev, organom nadzora na vpogled predložila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, podpisano (sklenjeno) 24. 7. 2015, tudi sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek spornega ukrepa, ker predložena pogodba o zaposlitvi, ne glede na to, da ni imela vpisanega datuma nastopa dela (tretji odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih), dokazuje sklenitev delovnega razmerja in seveda posledično ugotovitev, da je tožnica v RS biva v nasprotju z vstopnim naslovom.

12. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor kršitev pravil postopka. Tožnica bila 29. 7. 2015, na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), seznanjena z dejstvi in okoliščinami relevantnimi za izdajo odločbe, tudi izjavo natakarja, ki je izjavil, da so v lokalu v času nadzora delo opravljale tri delavke (tudi tožnica). Prav tako iz zapisnika izhaja, da je bila stranka o vsebini zapisnika seznanjena v romunskem jeziku in da nanj ni imela pripomb.

13. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

14. Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrniti.