UPRS sodba II U 127/2015 · Upravno sodišče Republike Slovenije

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri davka od premoženja na posest stavb. Zoper to odločbo so namreč zavezancu zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, ki jih je tožnica tudi uporabila. Navedeno pomeni, da tožnica z ugovori, s katerimi uveljavlja nezakonitost prej navedene odločbe v postopku izvršbe ni mogla uspeti, iz istega razloga teh ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke odločil, da se dolžnici A.A. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 22. 12. 2014 znaša v skupnem znesku 4.562,95 EUR in v odločbi naložil tudi delodajalcu oziroma izplačevalcu, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da izvrši navedeni sklep in določil način izvedbe izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da davčna zavezanka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, zato je bilo treba v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti postopek izvršbe.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper prej navedeni sklep zavrnil in odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da začne davčni organ izvršbo na podlagi 143. člena ZDavP-2. Ugotovil je, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2, in pritožnici pojasnil, da se terja dolg iz naslova davka od premoženja stavb - od fizičnih oseb, po odločbi o odmeri davka od premoženja za obdobje leta 2013, št. DT 4221-604/2013 (09-1302-08) E8 z dne 24. 3. 2014, v višini 4.562,95 EUR. Zavrnil je pritožbeno navedbo, da je bila zoper odmerno odločbo z dne 24. 3. 2014 vložena tožba, ker na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, prav tako je postal izvršilni naslov izvršljiv. Ker pritožnica s pritožbo izpodbija izvršilni naslov, ji je pojasnil, da na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2, v tem postopku ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Ker je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjen pogoj za začetek davčne izvršbe, je bila izdaja prvostopenjskega sklepa zakonita in pravilna.

3. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da med strankama ni sporno, da je bila v času izdaje odločbe solastnica poslovnih prostorov, ki so predmet obdavčitve, da je v teh prostorih družba B. d.o.o., katere solastnica je tožnica, uporabljala za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti in da je postala v pritožbenem postopku odločba - izvršilni naslov izvršljiva. Sporno med strankama pa je, ali je tožnica, kot lastnica teh poslovnih prostorov, zavezanec za plačilo davka od premoženja. To dejstvo je bistveno za presojo vsebine izpodbijane odmerne odločbe ter v tem sporu izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Prav tako je med strankama sporno tudi, ali so izpolnjeni pogoji za odložitev davčne izvršbe. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje potek izdaje upravnih aktov, ki se nanašajo na odmero davka od premoženja na posest stavb za leto 2014 in pojasnjuje, da se izpodbijani sklep izpodbija v vsebinskem delu in da se z predložitvijo fotokopije tožbe utemeljujejo procesne predpostavke za odložitev davčne izvršbe. Obširno pojasnjuje okoliščine oziroma navaja podatke, ki se nanašajo na lastništvo prostorov, od katerih je odmerjen davek in dejavnostjo, ki se v teh prostorih opravlja. Pojasnjuje zakaj je bil izvršilni naslov izdan v nasprotju z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter pojasnjuje tudi, da je na zemljišču št. 68/13 ustanovljena stavbna pravica v korist družbe B. d.o.o., kar prav tako vpliva na pravilnost in zakonitost izdanega izvršilnega naslova. Sodišču predlaga, da po dopustitvi in izvedbi predlaganih dokazov izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter vrne zadevo v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in razlogi, s katerimi je drugostopenjski organ zavrnil pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih v celoti ne ponavlja.

7. Kot je tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka, se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri davka od premoženja na posest stavb, št. DT4221-604/2013(09-1302-08)E8 z dne 24. 3. 2014. Zoper to odločbo so namreč zavezancu zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, ki jih je tožnica po navedbah v tožbi tudi uporabila. Navedeno pomeni, da tožnica z ugovori, s katerimi uveljavlja nezakonitost prej navedene odločbe v postopku izvršbe ni mogla uspeti, iz istega razloga teh ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi. Podlaga za ustavitev davčne izvršbe je odprava odmerne odločbe, to pa je, kot že navedeno, mogoče doseči le s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri davka.

8. Ker torej po navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

9. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so za odločitev pravno pomembna, med strankama niso sporna (59. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.