Court rejects appeal against insurer's recovery claim from negligent driver based on insurance policy terms.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the insurer's recovery claim against the driver. The appellant argued the claim was subject to a longer limitation period for criminal offenses, but the court found the claim was a contractual subrogation right under the insurance policy. Consequently, the court ruled the claim is a subrogation action governed by the three-year limitation period in the policy, not the five-year criminal limitation period.
Legislator headnote
AI generatedPogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti; tretji odstavek 3. člena Pogojev: When an insured driver causes an accident and loses coverage rights due to policy violations, the insurer's right to recover payments constitutes a subrogation claim governed by the three-year limitation period, not the five-year criminal limitation period.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.
[JEDRO]
Toženec kot voznik, ki je povzročil prometno nesrečo (bil je tudi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti), je glede na Pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornost (v nadaljevanju: Pogoji) sozavarovanec. In to sozavarovanec, ki je kršil pravila zavarovalne pogodbe s Pogoji, zaradi česar je izgubil svoje pravice iz zavarovanja (5. točka prvega odstavka 3. člena Pogojev), v posledici česar je zavarovalnica upravičena od njega uveljavljati povračilo izplačil (tretji odstavek 3. člena Pogojev). Upoštevaje navedeno pa vtoževani znesek predstavlja regresni in ne odškodninski zahtevek, kot zatrjuje pritožba.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino VL 117958/2013 z dne 22. 7. 2013 razveljavilo tudi v I. in III. točki. Odločilo je še, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) povrniti stroške postopka v znesku 1.057,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je predmetna terjatev odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, za katero v skladu s 353. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) velja daljši zastaralni rok, in sicer velja zastaralni rok, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. V obravnavani zadevi pa ni dvoma, da je toženec povzročil škodo s kaznivim dejanjem, saj je bil pravnomočno obsojen zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Ker je bila kazenska sodba pravnomočna dne 6.6.2011, je petletni zastaralni rok začel teči šele s 6.6.2011 in do vložitve predloga za izvršbo dne 10.6.2013 še ni potekel. Vsekakor pa obravnavana terjatev ni terjatev zavarovalnice do svojega zavarovanca. Toženec namreč ni zavarovanec po zavarovalni pogodbi, po kateri je tožnica izplačala odškodnino oškodovancu (polica št. 77465), temveč je zavarovanec družba Žujka d.o.o. Glede na navedeno pravni temelj predmetne terjatve ni zavarovalna pogodba in splošni pogoji, temveč zgolj 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP), ki določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, v primerih, določenih z zakonom, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od odgovorne osebe. Ker predmetna terjatev ne temelji na zavarovalni pogodbi, temveč na zakonu, se za zastaranje le-te ne more uporabljati tretji odstavek 357. člena OZ, ki določa, da terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih, temveč se uporablja splošni petletni zastaralni rok.
Pritožba ni utemeljena.
Kot izhaja iz zavarovalne pogodbe (priloga A3), je zavarovanec P. d.o.o., zavarovalec pa je družba Ž. d.o.o. Iz Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (priloga A35; v nadaljevanju: Pogoji) iz drugega odstavka 1. člena izhaja, da so poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po njegovi volji opravek z vozilom (voznik, sprevodnik, spremljevalec in podobno), kot tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom po volji njegovega lastnika oz. uporabnika - sozavarovane osebe. Toženec kot voznik, ki je povzročil prometno nesrečo (bil je tudi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - priloga A16-A20), je torej sozavarovanec po navedeni zavarovalni pogodbi in drugačne pritožbene navedbe ne držijo(1). In to sozavarovanec, ki je kršil pravila zavarovalne pogodbe s Pogoji, zaradi česar je izgubil svoje pravice iz zavarovanja (peta točka prvega odstavka 3. člena Pogojev), v posledici česar je zavarovalnica upravičena od njega uveljavljati povračilo izplačil (tretji odstavek 3. člena Pogojev). Upoštevaje navedeno pa vtoževani znesek predstavlja regresni in ne odškodninski zahtevek, kot zatrjuje pritožba. Razlogi o zastaranju regresnega zahtevka pa so materialnopravno pravilni, sicer pa jim tožnica v pritožbi niti ne oporeka.
Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
---
op. št. 1: To za tožnico v postopku na prvi stopnji, glede na njene navedbe v III. točki vloge z dne 8.11.2013, sicer ni bilo sporno.