Appeal dismissed: procedural overreach in small claims not a fatal error under ZPP Art. 339(2).

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Prekoračitev tožbenega zahtevka je sicer absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 300,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2013 dalje do plačila, pri čemer je prav tako ugotovilo, da obstaja tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke v istem znesku, spričo česar je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 71250/2014 z dne 29.5.2014 razveljavi v prvem odstavku glede plačila glavnice 300,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2013 dalje. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da ostane omenjeni sklep o izvršbi v veljavi v tretjem odstavku glede plačila izvršilnih stroškov v višini 52,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2004 dalje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 34,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Zoper odločitev v točki I, II in III izreka izpodbijane sodbe se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, pri čemer je predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi opozarja, da v konkretni pravdi tožena stranka sploh ni podala nobenega ugovora v smeri procesnega pobotanja. Nepravilno je tudi sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka takšno izjavo podala že s tem, ko je vložila konkretno vlogo. V pravdi celo izrecna izjava ne more imeti materialnopravnega učinka, saj do pobotanja pride šele z izrekom sodbe. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 17.12.2014 zgolj navajala, da je svoje obveznosti do tožeče stranke enostransko pobotala 30.9.2013. To pa ne drži, saj je že sodišče prve ugotovilo, da tožena stranka pred pravdo takšne pobotne izjave ni podala. Nikjer pa tožena stranka ni postavila zahtevka za ugotovitev te terjatve do tožeče stranke in za pobotanje njunih medsebojnih terjatev v določenem znesku. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni odločalo v mejah postavljenih zahtevkov. Določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o pobotu, ki bi prišle v poštev v primeru predpravdnega pobotanja vtoževane terjatve, pa tudi niso uporabljive. Pritožba tudi opozarja, da je bil stečajni postopek nad tožečo stranko že začet 14.11.2014, torej precej kasneje, kot pa so zapadli računi, ki sta jih v postopku predložili pravdni stranki. Zato ne more priti v poštev pobotanje na podlagi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja (ZFPPIPP).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP).

Prekoračitev tožbenega zahtevka je sicer absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na povedano (odločitev o procesnem pobotu ostane v veljavi), so pravno neupoštevne tudi pritožbene navedbe glede materialnopravnega pobota po določbah OZ, oz. glede zakonitega pobotanja na podlagi 261. člena ZFPPIPP.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).