Appeal dismissed; worker entitled to 50% wage replacement, not 80%, due to voluntary insurance status after disability onset.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je pri presojanju zakonitosti odločb tožene stranke št. I-853.482 z dne 22.11.1995 in iste opr. št. z dne 29.8.1995 zavrnilo tožnikov zahtevek za odmero višjega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v višini 80 % od osnove, ker je zaključilo, da je bilo tožniku nadomestilo zakonito odmerjeno v višini 50 % od osnove. Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je za razsojo sporne zadeve bistveno vprašanje datuma nastanka III. kategorijo invalidnosti, od česar je odvisna tudi razvrstitev med zavarovance iz 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz listinske dokumentacije naj bi bilo razvidno, da je pri njem invalidnost nastala še v času trajanja delovnega razmerja, ko je bil zaposlen kot upravnik vojaške ustanove na vzdrževanju in modernizaciji stanovanjskega sklada leta 1982. To naj bi izhajalo iz odločbe vojne pošte 2050 Ljubljana, št. 1800-2 z dne 20.8.1982. Po mnenju vojno-lekarske komisije z dne 17.6.1982, zaradi bolezni več ni bil sposoben za delo upravnika vojaške ustanove in je zato že od takrat invalid oz. konkretno z izvršeno operacijo srčne zaklopke z dne 18.12.1985. Res je, da kljub zdravstvenim težavam ni uveljavljal invalidnosti vse do leta 1985 (verjetno misli 1995), ko je bil po odločbi tožene ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Predlaga, da sodišče ponovno vpogleda v zdravstveno dokumentacijo in po potrebi pribavi mnenje izvedenca glede časa nastanka invalidnosti, da ga bo lahko razvrstilo med zavarovance iz 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in odmerilo nadomestilo po 1. alinei 126. člena istega zakona v višini 80 % od osnove.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa pravno odločilna dejstva, da je ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, jih zato ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje. Pravno irelevantne so pritožbenen navedbe o datumu nastanka invalidnosti v letu 1982 oz. vsaj 1985, kjer v obravnavani zadevi, ko gre le za preizkus zakonitosti dokončne odločbe toženca o odmeri nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ne morejo biti predmet sodne presoje. Izpodbijani odločbi I 853.482 z dne 29.8.1995 in 22.11.1995 o priznanju in odmeri denarnega nadomestila sta izdani v zvezi z odločbo 853.482 z dne 5.6.1995 o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do zaposlitvi na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času od 29.5.1995 dalje, ki je postala v upravnem postopku dokončna in pravnomočna, ker z rednimi pravnimi sredstvi sploh ni bila izpodbijana. V upravnem spisu toženca, niti v sodnem spisu, ni nobenega dokaza o invalidnosti iz časa, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri viši JLA. Tožnik nasprotno celo sam navaja, da pred operacijo in po njej, kljub zdravstvenim težavam, ni zahteval ugotavljanja invalidnosti vse do leta 1985 (verjetno misli 1995), ko je bila pri njem ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost, ki predstavlja pogoj oz. bistveno dejansko podlago za uveljavljanje in priznanje ustreznega denarnega nadomestila. Iz navedenih razlogov pritožnikovo vztrajanje, da bi ga pri odmeri denarnega nadomestila bilo potrebno obravnavati kot zavarovanca iz 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ) ni utemeljeno, saj zanj ni ustrezne dejanske podlage in zato ne more biti upoštevno.

Ob bistveno pravilnih dejanskih ugotovitvah, da je tožnik delovni invalid III. kategorije šele 29.5.1995 dalje, ko več ni bil v delovnem razmerju, pač pa prijavljen na Zavodu za zaposlovanje ter prostovoljno vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ pa je tožena stranka, kot sodišče prve stopnje, pravilno zaključilo, da je pri odmeri višine denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu potrebno uporabi 2. in ne 1. alineo 126. člena istega zakona, ker ne gre za dejanski stan iz 124. člena, ko bi tožniku neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu. Pravno praznino zakonske ureditve je s sistematično in analogno razlagalno metodo pravilno zapolnilo tako, da je tudi za invalide III. kategorije, zavarovane v času nastanka invalidnosti na podlagi 24. člena ZPIZ, uporabilo 2. alineo 126. člena, ki se jim nadomestilo odmeri le v višini 50 % od osnove, ne pa v višini 80 %, kot je določeno za zavarovance iz 8. 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člena zakona.

Ker sta torej tožena stranka v predsodnem upravnem postopku, kot sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnilno sodno odločbo na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.