Appeal allowed; foreign public documents require mutual recognition and proper authentication to have evidentiary weight in social disputes.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Po določbi 3. odst. 170. člena ZUP/86 imajo javne listine, ki so jih izdali tuji organi, ob pogoju vzajemnosti, enako dokazno moč kot domače javne listine, če so po predpisih overjene. Smiselno podobno normo vsebuje tudi ZPP/77, ki v 225. členu izrecno določa, da imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene in ob vzajemnosti, enako dokazno moč domače kot javne listine, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno. Sodišče mora navedena pravila upoštevati pri oceni dokazne vrednosti javnih listin ter ugotoviti, ali je podana vzajemnost, ter stranko pozvati, da predloži overjen prevod listin.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe toženca v -9.875.637 z dne 4.3.1997, s katero je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbama iste opr. št. z dne 9.11.1993 in 16.12.1993 o zavrnitvi zahteve za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine. Ugotovilo je, da je bil tožnik sicer po 18.7.1991 v bolniškem staležu, da je izpolnil pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine z 11.9.1991, ni pa vložil zahteve do 18.10.1991, zaradi česar še vedno niso izpolnjeni vsi pogoji iz odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, niti za obnovo postopka po 249. členu ZUP-a, ali 270. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zoper sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, v kolikor sodišče ugotavlja, da je po 18.7.1991 bil v bolniškem staležu in izpolnil pogoje za invalidsko pokojnino, nato pa zahtevek zavrne z obrazložitvijo, da do 18.10.1991 ni bila vložena zahteva za upokojitev. Poudarja, da zahteve ni mogel vložiti prej, ker je zdravniška komisija šele 8.7.1994 ugotovila nesposobnost za aktivno vojaško službo z 11.9.1991, kar izhaja iz predloženih listin, ki so nova dejstva in novi dokazi z učinkom od 11.9.1991. S tem so izpolnjeni pogoji za obnovo po 270. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, iz odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, kot meddržavnem sporazumu, sklenjenim med R Hrvaško in R Slovenijo, saj ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče že od leta 1981. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve v mejah razlogov iz pritožbe in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana preuranjeno. Zaradi pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno in posledično ni možen preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Hkrati so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, v kolikor sodišče obrazlaga, da je tožnik postal invalid z 11.9.1991, iz česar je sklepati, da je v tem delu upoštevalo odločbo tujega nosilca zavarovanja, ob tem pa istočasno zaključuje, da samo to dejstvo ne more pripeljati do drugačne odločitve, ker še vedno niso izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji iz Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l.

RS, št. 4/92; v nadaljevanju: odlok), saj ni bilo vložene zahteve za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev do 18.10.1991. Po 2. alinei 1. odst. 2. člena cit. odloka se sicer za upravičence iz 1. člena štejejo tudi osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevo ter izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oz. druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. S to določbo je torej odkazano na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l.

SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89; v nadaljevanju ZPIZVZ), ki v 24. členu nastanek invalidnosti zaradi trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo veže na akt o prenehanju oz. o razrešitvi aktivne vojaške službe iz 1. odst.

1. tč. 392. v zvezi s 1. odst. 399. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Ur. l. SFRJ, št. 7/85 - 26/90; v nadaljevanju ZSOS). Ker po ugotovitvah iz prejšnjega, pravnomočno končanega postopka tožnik do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pač pa šele po 31.12.1992, je bila njegova zahteva za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine z dokončnim posamičnim aktom toženca, potrjenim s sodbami bivšega Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja Sp 492/93 z dne 15.3.1994, Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 291/94 z dne 15.6.1995 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 5/96 z dne 8.10.1996, pravnomočno zavrnjena.

Vendar pa je v obravnavanem obnovitvenem postopku predložil po sodnem tolmaču preveden "Izvid, oceno in mnenje glavne vojaške zdravniške komisije iz Beograda z dne 8.7.1994, iz katere izhaja, da je trajna nezmožnost za poklicno vojaško službo obstajala že 11.9.1991, odločbo Vojne pošte št. ... z dne 23.8.1996, iz katere izhaja, da se razreši poklicne vojaške službe s 11.9.1991 in odločbo Sklada za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu dne 6.12.1996, iz katere izhaja, da mu je bila v obnovi priznana pravica do invalidske pokojnine že z 12.9.1991 in da se hkrati preklicuje odločba Ip 100143 UP - 1 št. 143/93 z dne 17.2.1992.

Gre očitno za tuje javne listine, do katerih tožena stranka v predsodnem obnovitvenem upravnem postopku, niti sodišče prve stopnje ob presojanju zakonitosti njenega zavrnilnega upravnega akta, ni zavzelo stališča o dokazni vrednosti. Po 3. odst. 170. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju ZUP) imajo namreč javne listine, ki so jih izdali tuji organi, ob pogoju vzajemnosti, enako dokazno pomoč, kot domače javne listine, če so po predpisih overjene. Smiselno podobno normo vsebuje tudi ZPP, ki v 225.

členu izrecno določa, da imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene in ob vzajemnosti, enako dokazno moč, kot domače javne listine, če ni z mednarodno pogodbo druge določeno. Predložene listine tujega nosilca zavarovanja in tujih vojaških organih, bi glede datuma razrešitve aktivne vojaške službe in priznanja pravice do vojaške invalidske pokojnine že z 12.9.1991, torej lahko predstavljale novo pravnorelevantno dejstvo oz. dokaz v smislu 1. alinee 1. odst. 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l.

RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ), če bi bile po predpisih overjene in ob pogoju vzajemnosti, ko bi tudi država, ki jih je izdala, priznavala enako dokazno moč v Sloveniji izdanim javnim listinam. Ker ta vprašanja doslej niso bila razčiščena, je bilo potrebno že iz tega razloga izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ob uporabi 225. člena cit. ZPP in pomoči oz. sodelovanju pristojnega državnega organa, bo sodišče razčistilo vprašanje vzajemnosti in hkrati dalo tožniku možnost predložitve po predpisih overjene tuje javne listine. Šele po dopolnjenem postopku v nakazani smeri in eventuelni izvedbi drugih dokazov, pomembnih za ugotovitev vseh pravnorelevatnih dejstev za pravico do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine, uveljavljane z izrednim pravnim sredstvom, bo mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijane zavrnilne odločbe toženca in s tem pravilno ter zakonito odločiti o tožbenem zahtevku.