Social court dismisses appeal as request for supplementary ruling when first instance decision lacks final rejection on specific claim.

Pritožba se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek in odločanje.

[JEDRO]

Kadar je tožba v socialnem sporu vložena zoper dokončno odločbo pristojnega nosilca zavarovanja, stranka ni dolžna postaviti zahtevka, če pa ga je postavila, sodišče nanj ni vezano. Vendar to ne pomeni, da v skladu s 310. členom ZPP ne bi bilo dolžno odločiti o celotnem tožbenem zahtevku. Ker je v predmetni zadevi le delno ugodilo zahtevku tožnice, sodba pa sploh nima zavrnilnega dela glede bolniškega staleža po 7.12.2000, je pritožbo, ki se nanaša le na ta del, potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Sodišče bo v dopolnilnem postopku o bolniškem staležu odločilo po vsebini, četudi ni bilo izčrpano predsodno varstvo v smislu 82. in 83. člena ZZVZZ, ki sta se z uveljavitvijo 14. in 15. člena novele ZZVZZ od 1.1.2003 prenehala uporabljati, saj protiustavnih določb (ki sicer več ne veljata), tudi glede na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-279/2000 z dne 16.1.2003, ne bo smelo uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je dokončno odločbo toženca št. 1700-3870/00 z dne 13.12.2000 v prvem odstavku spremenilo s tem, da je ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v I. d.o.o., od 3.5.2000 do 7.12.2000. Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Le v obrazložitvi je navedlo, da o vtoževanem bolniškem staležu po 7.12.2000 ni odločalo, saj iz izpodbijane dokončne odločbe toženca izhaja, da bo o nadaljnji zmožnosti za delo odločala zdravniška komisija I. stopnje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve celotnemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi moralo sodišče odločiti o bolniškem staležu vse do maja 2001, kot je bil postavljen tožbeni zahtevek, saj meni, da ni bilo potrebno vlagati pritožb zoper odločbo komisije toženca vsak mesec. Zdravniška komisija tožene stranke naj bi se apriori postavila na stališče, da mnenja lečečega specialista ne bo upoštevala, čeprav za takšno odločitev ni imela utemeljenih "dejstev". Pritoževanje na sklep zdravniške komisije ne bi obrodilo nikakršnih sadov, sodišče pa naj bi imelo na razpolago dovolj argumentov in tudi sicer ni bilo nikakršnih procesnih ovir, da ne bi odločilo o zahtevku v celoti.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožničino pritožbo je potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe.

Kadar stranka v socialnem sporu izpodbija odločbo pristojnega nosilca zavarovanja, glede na 34. člen v zvezi s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) ni dolžna postaviti določenega zahtevka, če pa ga že postavi, sodišče nanj ni vezano. Sodišče namreč v teh sporih praviloma presoja zakonitost dokončne odločbe iz predsodnega upravnega postopka, zato je predmet sojenja v bistvu določen z vsebino izpodbijane odločitve. Citirani ZDSS pa ne izključuje uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Na njihovo uporabo v 1. odst. 14. člena celo izrecno odkazuje, kolikor ZDSS posameznih vprašanj ne ureja drugače. Tako je glede na 310. člen ZPP dolžno tudi v socialnem sporu odločiti o celotnem zahtevku stranke še zlasti, če je ta izrecno postavljen, bodisi meritorno po vsebini, ali vsaj procesno pravno, v kolikor za del zahtevka ne bi bile izpolnjene formalno-pravne predpostavke v posamičnem upravnem aktu.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice. Prvi odst. izreka izpodbijane odločbe toženca, po katerem je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 3.5.2000 do 10.11.2000, od 11.11.2000 do 7.12.2000 pa zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno ter hkrati izrečeno, da bo o njeni nadaljnji zmožnosti za delo odločala zdravniška komisija I. stopnje na predlog izbrane osebne zdravnice, je spremenilo tako, da je ugotovilo začasno nezmožnost za celotno obdobje od 3.5. do 7.12.2000. Iz takšnega izreka sodbe, ki postane edino pravnomočen in izvršljiv, ne izhaja, da bi le delno spremenilo 1. odst. izreka izpodbijane upravne odločbe. Kljub delni ugoditvi zahtevku namreč izrek sodbe nima zavrnilnega dela za bolniški stalež po 7.12.2000. Ker ugoditveni izrek sodbe ni izpodbijan, saj je pritožba vložena le zato, ker s sodbo ni odločeno o celotnem zahtevku, torej tudi začasni nezmožnosti za delo po 7.12.2000 do maja 2001, jo je glede na 3. odst. 327. člena ZPP potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodne odločbe.

V postopku za izdajo dopolnilne sodne odločbe, sodišče glede na novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS št. 60/2002; v nadaljevanju novela ZZVZZ) in pričetek uporabe 14. in 15. člena s 1. januarjem 2003, dotedanjih protiustavnih določb 82. in 83. člena ZZVZZ več ne bo moglo uporabiti. Tožbe v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost za delo po 7.12.2000 tako zgolj iz razloga, ker tožnica ni izčrpala pravnih sredstev v predsodnem upravnem postopku, predvidenih z 82. in 83. členom ZZVZZ (ki več ne veljata in se ne moreta uporabiti), ne bo moglo zavreči. Glede na navedeno ter stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. U-I-279/00 z dne 16. januarja 2003 (Ur. l. RS št. 11/2003) v zvezi z odločbo št. Up 53/96 z dne 28.10.1998 (Ur. l. RS, št. 77/98), bo torej tudi o še spornem zahtevku odločalo po vsebini. Če se bo po dopolnjenem dokaznem postopku, po potrebi tudi z izvedencem medicinske stroke izkazalo, da so od 7.12.2000 do maja 2001 obstajali zdravstveni razlogi za začasno nezmožnost tožnice za delo zaradi bolezni, bo njenemu zahtevku ugodilo, v nasprotnem primeru pa tožbeni zahtevek v tem obsegu kot neutemeljen zavrnilo.