Social court allows appeal, quashes first instance judgment, and remands case for new trial on employment relationship elements.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če tožnica v socialnem sporu uveljavlja priznanje lastnosti zavarovanke iz naslova delovnega razmerja za čas od 2.1.1971 do 16.5.1981, ko naj bi delala pri delodajalcu, mora sodišče v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo ugotoviti, ali so bili podani bistveni elementi delovnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi odločba toženca št. 8.007.583 z dne 25.4.1995 in odločba št. P-8.007.583 z dne 26.10.1995 in da sodišče razsodi, da je toženec dolžan tožnici izdati sklep o priznanju lastnosti zavarovanke iz naslova delovnega razmerja za čas od 2.1.1971 do 16.5.1981 v 8 dneh po pravnomočnosti odločbe pod izvršbo, ker je ugotovilo, da v spornem obdobju niso bili podani bistveni elementi delovnega razmerja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče predvsem na podlagi izpovedb prič G. M. in G. A. zaključilo, da ni dokazano, da je do nezavarovanja tožnice prišlo po volji delodajalca G. M.. Prav tako je sodišče na podlagi dejstva, da tožnica v vseh teh letih ni ničesar ukrenila za ureditev zavarovanja, sklepalo, da ni bila podana njena volja za sklenitev delovnega razmerja. Tožnica je prepričana, da sta obe priči podali krivi izpovedbi. Poudarja, da je bila vseskozi v dobri veri, da je delodajalec poskrbel za plačilo prispevkov in da bi moralo sodišče v primeru, ko sta si trditvi delodajalca, zaslišanega kot priče, in tožnice tako nasprotni, odločiti v prid tožnice. Tožnica pa je v času po opravljeni glavni obravnavi prišla do novih dokazov. Spomnila se je, da je avtoprevoznik J. P. tožnico tudi videval pri delu, našla je razglednico, ki sta jo delodajalec in njegova žena pisala tožnici z morja leta 1978, našla pa je tudi tri fotografije, ki kažejo na to, da je delala pri G. M. (vse pod prilogami A/4 v spisu sodišča prve stopnje). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Ob pritožbenem reševanju zadeve v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in ob uporabi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), ko je tudi po uradni dolžnosti dolžno paziti na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno in je zato sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo sprejelo preuranjeno. Izpodbijana sodba pa tudi ne navaja pravilne pravne podlage. Pravna podlaga za odločitev je podana v 202.

členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ), ki je začel veljati 1. aprila 1992. Ta določa, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obsega tudi čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Le za obdobje do 31.12.1972 je potrebno je uporabiti določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l.

SFRJ 51/64 s spremembami; v nadaljevanju TZPZ), ker nanj le za to obdobje napotujejo tudi pred 31.3.1992 veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. TZPZ v 126. členu določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. 21. člen TZPZ med drugim določa, da so za starostno pokojnino zavarovane osebe v delovnem razmerju. V 135. členu TZPZ pa so določeni primeri, ko se v zavarovalno dobo všteva čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih.

Za obdobje od 1.1.1973 do 16.5.1981 pa je potrebno uporabiti določbe o pokojninski dobi (za konkreten primer od členov 48 do 50) Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je pričel veljati s 1.1.1973 (Ur. l. SFRJ, št. 35/72 - 74/80). V novem sojenju bo prvostopenjsko sodišče moralo zadevo presojati po prej navedeni pravni podlagi in ne torej celotnega obdobja po TZPZ/64, pred tem pa popolno ugotoviti dejansko stanje, ki še ni popolno ugotovljeno. Pravilnik o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l.

SRS, št. 17/79), ki je veljal v delu obravnavanega obdobja, je v 3. in 4. odst. 7. člena določal, da se lastnost zavarovanca ugotavlja na podlagi prijave v zavarovanje in da oseba, za katero delodajalec ni vložil prijave v zavarovanje, lahko zahteva izdajo sklepa, s katerim se ji prizna lastnost zavarovanca. Tožnica bi torej lahko še v času dela pri G. M. vložila pri tožencu navedeno zahtevo, a je ni vložila niti potem, ko pri imenovanem ni več delala. Nesporno jo je vložila šele 11.1.1995. Sodišče pa ni razčistilo razlogov, zaradi katerih je tožnica pri tožencu šele v letu 1995 vložila navedeno zahtevo, zato jo bo moralo o tem dodatno zaslišati, saj utegnejo biti tudi ti razlogi pomembni za dokazno oceno glede tožničine volje v obravnavanem obdobju za sklenitev delovnega razmerja in posledično zavarovanja.

Sodišče prav tako še ni razčistilo bistvenega vprašanja, kakšen status je sploh imel G. M., da bi lahko bil delodajalec, torej s čim se je ukvarjal in ali je imel svojo dejavnost prijavljeno ter na kakšni podlagi bi tožnico sploh lahko zaposlil. Sodišče tega sploh ni ugotavljalo, tako da le iz tožničine vloge pred upravnim organom izhaja, da naj bi bila zaposlena pri V. Za čas trajanja morebitnega delovnega razmerja prav tako ni odločilno, da so hlev začeli graditi šele leta 1974. Pomembno pa utegne biti, od kdaj se omenjeni zatrjevani delodajalec že ukvarja z dejavnostjo, v kateri bi tožnico lahko zaposlil po takrat veljavnih delovnopravnih predpisih, ki jih bo moralo sodišče pri presoji prav tako upoštevati.

Bistveno je tudi, ali je in od kdaj ter v kakšnem časovnem obsegu in do kdaj tam delala tožnica, kar bo sodišče poskušalo ugotoviti z dodatnim zaslišanjem prič, ki so jo videle pri delu. Na tretji strani obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče tudi preuranjeno zaključilo, da morata biti dokazana tako obstoj delovnega razmerja kot tudi zavarovanje na tej podlagi. Zgolj dejstvo, da oseba ni bila prijavljena v zavarovanje, ne more biti njej v škodo, seveda če do opustitve prijave v zavarovanje ni prišlo po njeni volji. Naslednje bistveno vprašanje, torej volja tožnice za sklenitev delovnega razmerja z posledično zavarovalno obveznostjo je prav tako ostalo še odprto.

Sodišče bo zato moralo soočiti tožnico in G. M., zaslišanega kot pričo, ki sta v sodnem postopku dajala različne in med seboj nasprotne si izjave. Tožnica je trdila, da je G. M. ni hotel prijaviti, on pa je trdil, da jo je hotel prijaviti, pa je ona to možnost zavrnila. Enako izhaja tudi iz izpovedi A. G.. Nadalje je tožnica trdila, da jo je skrival pred inšpektorji, ki so kontrolirali delo, sodišče pa zaslišani priči te izjave tožnice sploh ni predočilo. Sodišče naj razčisti omenjena nasprotja med izjavami ter se šele nato odloči, kateri stranki poklanja vero.

Glede navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbi v skladu z 337. členom ZPP pa pritožbeno sodišče poudarja, da se glede njih ni opredelilo, saj ni bilo izkazano, da jih tožnica brez svoje krivde ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje. Šele ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri in izvedlo morebitne druge dokaze, bo lahko o zadevi ob pravilni uporabi pravne podlage ponovno odločalo.