Court allows appeal against enforcement order, ruling interim payment clauses do not cover additional works.

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 139673/2013 z dne 6.9.2013, ostane zoper prvo toženo stranko v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka,

ter v III. točki izreka tako, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.629,11 EUR. Prvo tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

II. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 967,43 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Prvo tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dodatna dela niso predmet pogodbenih del, zato se nanje klavzula "ključ v roke" ne more raztezati. Potrjena začasna situacija ima samostojen pravni temelj, končni obračun pa ima pravno naravo zunajsodne poravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 139673/2013 z dne 6.9.2013, vzdržalo v veljavi v 1. odstavku za znesek glavnice v višini 32.018,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.139,94 EUR od 1.5.2014 do plačila in od zneska 19.878,20 EUR od 31.5.2012 do plačila ter v 3. odstavku za izvršilne stroške v višini 241,38 EUR, v preostalem delu v 1. in 3. odstavku izreka pa sklep o izvršbi zoper prvo toženo stranko razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (II.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. odstavku glede drugo tožene stranke in tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo, (III.) prvo toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.568,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov drugo tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer v delu, v katerem ni uspela (zavrnilni del I. točke izreka, to je za znesek 8.720,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v III. točki izreka glede pravdnih stroškov). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Prvo tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (med drugim) ugotovilo, da je prvo tožena stranka kot naročnik dolžna tožeči stranki kot izvajalcu plačati dela, ki jih je tožeča stranka izvedla kvalitetno in pravočasno (619. in 239. člen OZ). Ker je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o kvalitetno in pravočasno opravljenem delu, je pravilno prevalilo trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom glede vrste in obsega opravljenih del na prvo toženo stranko, ki tega bremena ni zmogla. Sodišče je še ugotovilo, da je prvo tožena stranka v razmerju do drugo tožene stranke tudi sama zahtevala plačilo v celoti izvedenih del na projektu vrtec, v katero je vključen tudi neporavnani račun tožeče stranke kot podizvajalca, ter zaključilo, da prvo tožena stranka tega gotovo ne bi storila, v kolikor dela s strani tožeče stranke ne bi bila izvedena kvalitetno in v dogovorjenem obsegu.

6. Ne glede na zgoraj navedeno pravilno izhodišče izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo le delno. Kot odločilno je namreč štelo dejstvo, da je bila pogodba dogovorjena po sistemu "ključ v roke". Čeprav je ta ugotovitev pravilna, pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini tožbenega zahtevka očitno spregledalo, da je tožeča stranka zatrjevala in dokazala (s primopredajnim zapisnikom z dne 27.7.2012), da je vsa zaračunana dela kvalitetno in pravočasno opravila in predala. Dejstvo, da je bila končna situacija podpisana in nesporna, v postopku na prvi stopnji ni bilo prerekano (prim. 214. člen ZPP), potrjene pa so bile tudi vse situacije, ki jih je tožeča stranka izdala. Tega prvo tožena stranka ni zanikala, navajala je le, da ni bila ona tista, ki bi bila dolžna ali upravičena potrjevati začasne in končne situacije, kar pa za odločitev ne more biti relevantno.

7. Potrjena začasna situacija potrjuje, da so dela opravljena po količini in ceni, iz podpisane končne situacije pa izhaja, da so bila izvedena tudi dodatna dela. Dodatna dela niso predmet pogodbenih del, zato se nanje klavzula "ključ v roke" ne more raztezati. Potrjena začasna situacija ima samostojen pravni temelj, končni obračun pa ima pravno naravo zunajsodne poravnave, saj stranke z njim uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti (prim. II Ips 478/2004 in I Cpg 1942/2014). Čim pa je temu tako, se prvo tožena stranka ne more sklicevati na neizkazanost tožbenega zahtevka po višini, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in sicer v celotni višini, po odvetniški in taksni tarifi. Tožena stranka na podlagi istega zakonskega določila do povračila svojih pravdnih stroškov ni upravičena.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvo tožena stranka na podlagi istega zakonskega določila do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka ni upravičena.