Appeal dismissed; post-limit objection under ZIZ cannot retry conditions for a final prior order.

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker predstavlja ugovor po izteku roka iz 56. člena ZIZ izredno pravno sredstvo z omejenim naborom razlogov, ki se lahko uveljavljajo v tem ugovoru, z navedenim pravnim sredstvom ni mogoče doseči ponovnega preizkusa izpolnjevanja pogojev za izdajo predhodne odredbe, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor dolžnikov po izteku roka z dne 31. 7. 2014 zoper sklep v postopku zavarovanja Z 366/2013 z dne 19. 11. 2013 zavrne.

2. Dolžnika sta zoper sklep vložila pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje sta predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru po izteku roka ugodi in sklep, s katerim je izdalo predhodno odredbo spremeni tako, da predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 11. 2013 zaradi zavarovanja upnikove denarne terjatve za glavnico v znesku 689.792,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2010 ter stroške v znesku 931,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi izdalo predhodno odredbo. Sklep je postal pravnomočen 23. 4. 2014. V navedeni zadevi sta dolžnika vložila ugovor po izteku roka na podlagi 56. člena ZIZ, v katerem sta navajala, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 odločilo, da nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi ni sodna odločba v smislu 257. člena ZIZ in zato ne more biti podlaga za izdajo predhodne odredbe.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov po izteku roka zavrnilo, ker je ugotovilo, da je Ustavno sodišče RS 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ razveljavilo, razveljavitev pa je začela učinkovati šele dne 29. 7. 2014, torej po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju s predmetno predhodno odredbo. Ker je bilo s sklepom o zavarovanju o predhodni odredbi pravnomočno odločeno že 23. 4. 2014 je sklenilo, da razveljavitev navedene določbe na obravnavani sklep o zavarovanju ni mogla vplivati. Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da mora ugovor po izteku roka temeljiti na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev. Po določbi 56. člena ZIZ se namreč pri tem pravnem sredstvu upoštevajo zgolj pravi opozicijski ugovorni razlogi iz prvega odstavka 55. člena ZIZ. Razveljavitev dela zakona je imela za posledico spremembo pogojev, pod katerem se izda predhodna odredba, ni pa v ničemer vplivala na upnikovo terjatev do dolžnika. Sodišče prve stopnje je zato tudi iz navedenega razloga štelo, da dolžnikov ugovor ni utemeljen.

6. Dolžnika v pritožbi navajata, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-148/2013 z dne 10. 7. 2014 razveljavilo 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ ter da je razveljavitev tega predpisa smiselno vplivala tudi na obstoj terjatve upnika do dolžnikov. Po sprejemu te odločbe se je uveljavilo stališče, da nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi, izdanega v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, ni sodna odločba v smislu 257. člena ZIZ in kot takšen ne more biti podlaga za izdajo predhodne odredbe. Zato menita, da bi bilo potrebno šteti, da je upnikova terjatev z izdajo odločbe Ustavnega sodišča prenehala, saj je upnik prenehal razpolagati z nepravnomočno sodno odločbo v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ.

7. Delno razveljavljenemu sklepu o izvršbi je sodna praksa pripisovala pomen odločbe domačnega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva ter na podlagi katere je mogoče predlagati predhodno odredbo. Ta razlaga je bila presežena s sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, s katero bila razveljavljena 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ. Odločba Ustavnega sodišča je bila tudi povod za spremembo sodne prakse pri obravnavanju predloga za izdajo predhodne odredbe na podlagi prvega odstavka 257. člena ZIZ. Ustavno skladna interpretacija navedene določbe je torej sedaj takšna, da na podlagi nepravnomočnega plačilnega naloga, vsebovanega v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen ugovor, ni mogoče izdati predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena ZIZ. Z izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS in z razveljavitvijo prvega odstavka 258. člena ZIZ se je torej spremenilo tudi materialno pravno razlogovanje, kaj šteje za odločbo domačega sodišča.

8. Navedeno pa pomeni, da je imela razveljavitev zakona za posledico spremembo pogojev, pod katerimi se izda predhodna odredba za zavarovanje upnikove terjatve, kot je dolžnikoma že pojasnilo sodišče prve stopnje. Zato dolžnika ne moreta uspeta s pritožbeno navedbo, da je terjatev prenehala obstajati, saj ne gre za novo nastalo dejstvo, ki se nanaša na terjatev, temveč za spremembo materialnopravnih pogojev, pod katerimi se izda predhodna odredba. Ker predstavlja ugovor po izteku roka iz 56. člena ZIZ izredno pravno sredstvo z omejenim naborom razlogov, ki se lahko uveljavljajo v tem ugovoru, z navedenim pravnim sredstvom ni mogoče doseči ponovnega preizkusa izpolnjevanja pogojev za izdajo predhodne odredbe, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

9. Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).