Appeal dismissed; conditional pardon is not a form of serving imprisonment and counts as part of the sentence.

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati 50,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Obsojenec izhaja iz napačnega kazenskopravnega stališča, da je tudi pogojni odpust oblika prestajanja kazni zapora. Do takšnega stališča se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, opirajoč se tudi na ustaljeno sodno prakso, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni v trajanju treh let in enajst mesecev pravilno kot določen del prej izrečene kazni upoštevalo čas pogojnega odpusta v trajanju dve leti in osem mesecev zapora, saj je to del kazni, ki je obsojenec po sodbi okrožnega sodišča še ni prestal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obsojenega A. A. za nepravo obnovo postopka zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obsojenec iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa naj odloči tako, da sodišče kot preklic pogojnega odpusta šteje čas, kolikor je bil podan od storitve kaznivega dejanja do izteka kazni, ki je bil določen 30. 7. 2014, torej preklic sedmih mesecev z izrekom glavne kazni v skupni kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec tudi v pritožbi izhaja iz napačnega kazenskopravnega stališča, da je tudi pogojni odpust oblika prestajanja kazni zapora. Do takšnega stališča se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, opirajoč se tudi na ustaljeno sodno prakso, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni, zapora in da je torej sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni v trajanju treh let in enajst mesecev pravilno, kot določen del prej izrečene kazni upoštevalo čas pogojnega odpusta v trajanju dve leti in osem mesecev zapora, saj je to del kazni, ki je obsojenec po sodbi okrožnega sodišča Ks 1833/2009 z dne 29. 1. 2010 še ni prestal. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je pravno pravilno, zato je utemeljeno obsojenčev predlog za nepravo obnovo postopka zavrnilo.

5. Obsojenec v pritožbi ponavlja svoje napačno pravno stališče ter vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njegovemu predlogu, vendar nima prav. Nobenega dvoma ni, da predstavlja pogojni odpust obliko izvrševanja kazenske sankcije zapora, in se šteje, da je bila izrečena kazen zapora v celoti izvršena, s potekom časa pogojnega odpusta, če le-ta ni bil preklican. Vendar bi bilo v nasprotju z namenom pogojnega odpusta, če bi se v primeru preklica pogojnega odpusta, tudi čas pogojnega odpusta štel kot čas prestajanja kazni. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega zakona.

6. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR, kot strošek pritožbenega postopka, skladno s prvim odstavkom 98. člena ZKP in taksno tarifo Zakona o sodnih taksah (ZST-1) št. 74015.