Appeal granted; social court retains jurisdiction over interim orders despite administrative enforcement initiation.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da zaradi uvedene upravne izvršbe ni sodne pristojnosti za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi. Ker je socialno sodišče stvarno pristojno za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnega akta, ki predstavlja izvršilni naslov v uvedeni upravni izvršbi, ni mogoče izključiti sodne pristojnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe o začasnem zadržanju izvršitve odločbe št. ... z dne 28. 4. 2014 do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Postavilo se je na stališče, da gre v predmetni zadevi za predlog za odložitev upravne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi, da bi morala tožnica postopati po ZDavP-2, in da zato ni sodne pristojnosti.

2. Zoper sklep je tožnica po pooblaščeni odvetnici vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Poudarja, da v vlogi z dne 21. 7. 2015 ni predlagala ukrepa zavarovanja v zvezi s sklepom o davčni izvršbi, saj je seznanjena, da o pravnih sredstvih zoper upravne akte odloča tisti organ, ki jih je izdal. Če bi mislila predlagati odlog izvršbe po sklepu o davčni izvršbi, bi to storila po določbah ZDavP-2, vendar ni imela razlogov za takšen predlog. Tožena stranka je odločbo št. ... z dne 28. 4. 2014 kot izvršilni naslov poslala davčnemu organu in po ZDavP-2 nima prav nobenih zakonskih razlogov, da bi lahko predlagala odlog ali zadržanje izvršbe.

Vendar pa ima pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja možnost izpodbijati odločbo z dne 28. 4. 2014, ki predstavlja izvršilni naslov. To je tudi storila, saj je vložena tožba na odpravo tega upravnega akta in hkrati predlagano začasno zadržanje izvršitve te določbe. Zaključek sodišča, da ni pristojno za odločanje o predlagani začasni odredbi, je napačen. Ker ni meritorne odločitve o predlogu, ji je kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 2. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni procesnih razlogov za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe.

5. Po 1. odstavku 18. člena ZPP, ki se v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) uporablja tudi v sodnosocialnih sporih, je sodišče sicer dolžno po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ (npr. upravni), se je v skladu z 2. odstavkom 18. člena ZPP dolžno izreči za nepristojno in tožbo zavreči. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno dejansko procesno stanje, kot pravilno poudarja pritožba.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. alineji 1. odstavka 70. člena ZDSS-1. Po cit. določbi ZDSS-1 lahko sodišče v sodnosocialnem sporu na predlog stranke ali celo po uradni dolžnosti, odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi stranki z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Po 4. odstavku istega člena ZDSS-1, se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje.

7. V okoliščinah konkretnega primera tako ni dvoma, da obstaja sodna pristojnost za odločanje o začasni odredbi, kakršno je predlagala tožnica. Že načeloma je namreč glede na 267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZIZ) mogoče začasne odredbe izdati (in torej tudi predlagati) pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom kot tudi po koncu postopka, pa vse dokler ni opravljena izvršba.

Dejstvo, da je bila v pritožničinem primeru uvedena upravna izvršba z sklepom o izvršitvi izvršilnega naslova, ki bo v sodnosocialnem sporu predmet presoje iz spora o glavni stvari, ne predstavlja ovire za postopanje po 70. členu ZDSS-1, kaj šele za ugotovitev neobstoja sodne pristojnosti za odločanje o predlagani začasni odredbi. Začetek upravne izvršbe v okoliščinah konkretnega primera ne izključuje možnosti uveljavljanja oz. uporabe instituta začasne odredbe.

8. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnica 21. 7. 2015 razširila tožbo (vloženo že 20. 5. 2014) še z izpodbojno tožbo na temelju 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 zaradi molka organa, ker tožena stranka kljub pisnemu pozivu v nadaljnjih 7-ih dneh ni odločila o pritožbi zoper odločbo ... z dne 28. 4. 2014 ter hkrati predlagala izdajo začasne odredbe o zadržanju njene izvršitve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. S slednjim posamičnim upravnim aktom (priloga A/ 11) je namreč ugotovljeno preplačilo invalidske pokojnine v višini 1.075,01 EUR, odrejeno, da tožnica navedeni znesek na račun tožene stranke nakaže v roku 9 mesecev od prejema odločbe in med drugim izrečeno, da pritožba ne zadrži njegove izvršitve. Odločitev, da uveljavljanje rednega pravnega sredstva nima suspenzivnega učinka, ima sicer podlago v 4. odstavku 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2), zaradi česar je tožena stranka postopala po 146. členu Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZdavP-2). Postopek za izterjavo denarne terjatve je torej sprožila na podlagi nedokončnega in nepravnomočnega posamičnega upravnega akta št. ... z dne 28. 4. 2014.

Ker je socialno sodišče stvarno pristojno za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnega akta, ki predstavlja izvršilni naslov v uvedeni upravni izvršbi, iz razlogov, ki jih za odločilne šteje prvostopenjsko sodišče, ni mogoče izključiti sodne pristojnosti. Zmotno je namreč njegovo odkazovanje na 153. in 154. člen ZdavP-2 in posledičen zaključek, da zaradi uvedene upravne izvršbe ni sodne pristojnosti za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi. Prav iz 154. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da lahko davčni organ zadrži že začeti postopek izvršbe, če je dolžniku v skladu z drugim zakonom (torej ne po ZDavP-2 ali zakonu o obdavčevanju) med drugim dovoljen odlog plačila.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno tožničini pritožbi ugoditi, na temelju 3. odstavka 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ponovljenem postopku bo potrebno ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ob uporabi 1. alineje 1. odstavka 70. člena ZDSS-1 in ustreznih določb ZIZ-a, bo potrebno oceniti verjetno izkazanost neobstoja obveznosti po odločbi iz spora o glavni stvari, oceniti, ali bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta tožnici nastala zatrjevana težko nadomestljiva škoda, in ali bi z neizvršitvijo toženi stranki nastala večja nepopravljiva škoda ter o predlagani začasni odredbi odločiti po vsebini.

10. Ob takšni pritožbeni rešitvi zadeve je potrebno hkrati odločiti, da so priglašeni stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka.