Appeal dismissed; pension recalculated per bilateral agreement despite lower total sum compared to prior award.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V 1. odstavku 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Tožniku je bila od 1. 2. 1996 pri slovenskem nosilcu zavarovanja priznana starostna pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovanja. Na temelju 38. člena mednarodnega sporazuma je zato tožena stranka po uradni dolžnosti z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom utemeljeno ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 12. 2010 dalje ob uporabi določb ZPIZ-1. Ker pa se je pri ponovni odmeri izkazalo, da je seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, je v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu hkrati zakonito izrečeno, da slovenski nosilec zavarovanja tožniku še nadalje izplačuje pokojninsko dajatev, priznano z dne 2. 2. 1996, in da srbski nosilec priznano srbsko pokojnino izplačuje nosilcu zavarovanja Republike Slovenije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 6. 2. 2013 in št. ... z dne 20. 6. 2013 in ohranitev v veljavi odločbe št. ... z dne 5. 3. 1996 z vsemi revalorizacijami in povišanji (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana drugostopenjska odločba v zvezi s prvostopenjskim upravnim aktom o prevedbi starostne pokojnine po uradni dolžnosti ob uporabi mednarodne pogodbe, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Izpostavlja, da se le na prvi pogled kaže, da ni oškodovan, ker še naprej prejema pokojnino v nespremenjeni višini. Vendar se ob tem prezre, da ga utegne tožena stranka ob nadaljnjih usklajevanjih pokojnin prikrajšati, tako da se mu ta ne bo zviševala do točke, ko bosta seštevka obeh pokojnin skladna z izpodbijanima odločbama.

Soglaša s stališčem, da lahko tožena stranka mednarodni sporazum uporablja neposredno, vendar pa bi morala pri individualnih odločbah izključiti retroaktivni učinek. Če bi ob upokojitvi, ko je dopolnil 40 let pokojninske dobe, od tega le slabo desetino v Republiki Srbiji vedel, da bo zaradi slednje dobe imel precej nižjo pokojnino, bi kot zdravnik še tri leta delal v Splošni bolnišnici A., saj ga nihče ni silil v pokoj. Tako pa se izkaže, da mednarodni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo pomeni retroaktivni poseg v pravice zavarovanca, kar je v nasprotju z Ustavo RS in Evropsko socialno listino.

Glede na omajano vladavino prava, spreminjajočo se sodno prakso na Vrhovnem in Ustavnem sodišču RS naj bi bilo na dlani, da se pravice zavarovancev znižujejo. Če z izpodbijanima odločbama v materialnem pogledu ne izgublja ničesar, potem se postavlja logično vprašanje, čemu sploh taki odločbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je nedvomno podana v Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS-MP, št. 5/2010; v nadaljevanju: mednarodna pogodba) v zvezi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki se v konkretnem primeru še vedno uporablja. V 1. odstavku 38. člena citirane mednarodne pogodbe je namreč med državama izrecno dogovorjeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma.

Mednarodna pogodba ima vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic. Tako je v 1. točki 5. odstavka 38. člena mednarodne pogodbe med drugim dogovorjeno, da ima upravičenec, ki je že pridobil pokojnino po pravnih predpisih ene pogodbenice in ima na dan ponovne odmere pokojnine stalno prebivališče v tej pogodbenici, še naprej pravico do izplačevanja pokojnine v znesku, ki bi mu pripadal po pravnih predpisih te pogodbenice, ter da v tem primeru nosilec druge pogodbenice izplačuje pokojnino neposredno pristojnemu nosilcu prve pogodbenice. Navedene določbe mednarodne pogodbe, ki se uporabljajo neposredno, so povsem jasne in jih je mogoče uporabljati le na način, kot je v njih izrecno zapisano.

6. Pritožnikovo materialno pravno naziranje, da naj bi ob uporabi mednarodne pogodbe prišlo do retroaktivnega posega v pokojninsko dajatev, priznano pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ter da ni nobene garancije, da bo tudi v bodoče pokojnino prejemal v nezmanjšani višini, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Pri cit. mednarodni pogodbi seveda ne gre za pravo retroaktivnost. Gre za ureditev, po kateri sta se po razpadu bivše SFRJ, novo nastali državi dogovorili o obveznostih njunih nosilcev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju pokojninskih dob, dopolnjenih pri nosilcu zavarovanja posamezne pogodbenice.

7. V okoliščinah konkretnega primera sploh ni sporno, da je bila tožniku od 1. 2. 1996(1) , ko je dopolnil 60 let starosti in 40 let ter 4 mesece pokojninske dobe, od tega 37 let, 5 mesecev in 27 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja, priznana starostna pokojnina z upoštevanjem tudi pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovanja. Na temelju 38. člena mednarodnega sporazuma je zato tožena stranka po uradni dolžnosti z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom utemeljeno ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 12. 2010 dalje ob uporabi določb ZPIZ-1, ki ob upoštevanju le slovenske pokojninske dobe znaša 1.290,11 EUR.

Ker pa se je pri ponovni odmeri izkazalo, da je seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, je v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu hkrati zakonito izrečeno, da slovenski nosilec zavarovanja tožniku še nadalje izplačuje pokojninsko dajatev, priznano z odločbo ... z dne 2. 2. 1996, in da srbski nosilec priznano srbsko pokojnino izplačuje nosilcu zavarovanja Republike Slovenije.

8. Pravno irelevantno je tako pritožnikovo zatrjevanje, da bi ob upokojitvi leta 1996 ostal še nadalje v zavarovanju, če bi vedel, da bo zaradi pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovan, imel nižjo pokojnino. Hkrati je pritožba v tej smeri protislovna, saj tožnik istočasno sam priznava, da višina izplačanih pokojninskih prejemkov v času izdaje odločbe ni sporna. Brezpredmetno je seveda tudi navajanje možnosti ne-usklajevanja pokojnine. Za takšno postopanje tožene stranke v veljavni pravni ureditvi ni nobene zakonske podlage.

Za pritožbeno rešitev zadeve nadalje niso odločilni niti pritožbeni očitki o omajani vladavini prava zaradi domnevno spreminjajoče se sodne prakse vrhovnega in ustavnega sodišča. Sodna praksa rednih sodišč ali ustavnega sodišča zagotovo nima za posledico nižanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zaradi prisilno pravne narave sistemske zakonske ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja je namreč mogoče pravice iz tega zavarovanja priznavati le pod pogoji, na način, po postopku in v višini, kot je določeno z zakonom. Padanje realne vrednosti pokojninskih prejemkov v nobenem primeru ni posledica sojenja v tovrstnih zadevah.

9. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi zakonito zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Z odločbo tožene stranke št. 1 1 1007847 z dne 2. 2. 1996.