Social court dismisses appeal upholding third-class disability status and denial of pension rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, bi bil upravičen do invalidske pokojnine le v primeru, če bi dopolnil starost 63 let. Ker tožnik te starosti še ni dopolnil, bi pridobil pravico do invalidske pokojnine le na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Tožnik nobenega od teh pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, ne izpolnjuje. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2013 in odločba št. ... z dne 17. 9. 2013 ter se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se trenutno nahaja v priporu v A. (BiH). Zaradi tega je februarja obvestil sodišče, da ne more biti prisoten pri zdravniku zaradi ugotavljanja njegovega zdravstvenega stanja. Zato se s sodbo ne strinja. Zaradi trenutnega stanja, v katerem se nahaja, ni zmožen opravljati nobenega dela, niti nima možnosti, da bi prišel v Slovenijo zaradi ocenitve njegovega zdravstvenega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 12. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 17. 9. 2013, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je pri njem ugotovljena III. kategorija invalidnosti in ne izpolnjuje pogojev določenih v 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1).

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 1. 12. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi slovenske in bosansko-hercegovske zavarovalne dobe. Ugotovljeno je bilo, da ima tožnik v obdobju od 1. 11. 1990 do 31. 12. 2009 po podatkih bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja 9 let, 8 mesecev in 2 dni zavarovanja oziroma skupaj slovenske in bosansko-hercegovske pokojninske dobe 13 let, 8 mesecev in 16 dni. V predsodnem postopku je zadevo najprej obravnavala invalidska komisija I. stopnje dne 3. 8. 2011, ko je ugotovila, da je pri tožniku od 18. 11. 2009 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer naj ne bi delal na nezavarovani višini in bremena pri dvigovanju in prenašanju ne bi presegala 10 kg, brez pogostega počepanja ter poklekanja. Enakega mnenja pa je bila potem tudi invalidska komisija II. stopnje dne 5. 12. 2013, ko je mnenje o tožnikovi delazmožnosti podala v zvezi z vloženo pritožbo.

7. Ne glede na to, da sta bili glede tožnikove delovne zmožnosti obe invalidski komisiji enotnega mnenja, je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja, pridobilo še mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista psihiatra. Izvedenski organ je v takšni sestavi specialistov na podlagi razpoložljive dokumentacije ugotovil, da pri tožniku do dokončne odločbe dne 9. 12. 2013 ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Po mnenju izvedenskega organa je njegova delovna zmožnost bila zmanjšana za manj kot 50 %. Zaradi ortopedske patologije so omejitve, kot sta jih ugotovili obe invalidski komisiji, ustrezne. Pri tožniku namreč ni bilo ugotoviti novih pomembnih zdravstvenih dejstev za spremembo že podane kategorije invalidnosti. Enako pa tudi z vidika psihičnega stanja na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ni bilo mogoče ugotoviti potrebe po trajnih razbremenitvah pri delu. Pri tožniku se je sicer dvakrat pojavila psihotična epizoda, ki je zahtevala krajše nekaj dnevno bolnišnično zdravljenje, ni bilo pa mogoče pri njem ugotoviti potrebe po nadaljevanju obravnave pri psihiatru zaradi psihotične motnje. Pri tožniku je bilo sicer ugotovljeno, da gre pri njem za resno obliko posttravmatske stresne motnje, ki ima tudi specifične osebnostne in vedenjske ravni, vendar pa ni šlo pri njem za psihotičen proces, ampak za občasno psihotično dekompenzacijo zaradi kompleksa motnje in verjetne težke reintegracije v svojem okolju. Po mnenju izvedenskega organa je bil tožnik na zdravljenje odziven, aktivacija pa je bila celo potrebna in koristna.

8. Tožnik je sicer na takšno mnenje podal splošne pripombe, vendar že po poteku roka zanje. Zato ni bilo nobenih razlogov za dodatno razčiščevanje dejanskega stanja. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje takšno mnenje utemeljeno v celoti sprejelo in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje pogojev določenih v 67. členu za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti bi bil upravičen do invalidske pokojnine le v primeru, če bi dopolnil starost 63 let. Ker pa je tožnik rojen 3. 3. 1968, bi pridobil pravico do invalidske pokojnine le na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Ker tožnik nobenega od teh pogojev določenih v 67. členu ZPIZ-1 ne izpolnjuje, je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

9. Zato, ker tožnik ni mogel priti na osebni pregled k izvedencem, dejansko stanje glede njegovega zdravstvenega stanja, ni nepopolno ugotovljeno. Za samo odločitev je namreč pomembno dejansko stanje, to je tožnikovo zdravstveno stanje, do dneva dokončne odločbe. Z osebnim pregledom pa bi izvedenski organ ugotavljal trenutno tožnikovo zdravstveno stanje ugotovljeno na dan pregleda. To pa je nedvomno po dokončni odločbi. Tudi sicer pa je sam izvedenski organ ugotovil, da lahko poda mnenje tudi na podlagi dostopne medicinske dokumentacije.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 354. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.