Appeal dismissed; court upheld partial tax exemption as client could pay 50% without business harm despite losses.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Čeprav iz bilance stanja na dan 31. 12. 2013 in izkaza poslovnega izida za leto 2013 izhaja, da se je obseg dolžnikovega poslovanja bistveno zmanjšal in da je v tem obdobju dolžnik ustvaril izgubo v višini 141.692,00 EUR, ki jo ob upoštevanju prenesenega čistega dobička iz preteklih let v višini 8.289,00 EUR znaša 133.403,00 EUR, je vendarle dolžnik tudi v letu 2013 imel 183.578,00 EUR čistih prihodkov od prodaje. Kljub temu, da je iz teh prihodkov od prodaje dolžnik moral pokrivati tudi stroške, ki so znašali več, kot dohodki od prodaje, ob izkazanem obsegu poslovanja tudi po oceni pritožbenega sodišča plačilo sodne takse v znesku 32,50 EUR ne bo ogrozilo dolžnikovega poslovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom dolžnika delno oprostilo plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo procesna predpostavka, in sicer v višini 50 % taksne zaveze.

2. Zoper tak sklep se pritožuje dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da prosi za še dodatno znižanje plačila sodne takse, ker je v likvidnostnih težavah in ima blokirana oba transakcijska računa, zaradi česar ne more plačati 50 % takse za pritožbo na izvršbo. Prosi za dodatno znižanje plačila sodne takse za pritožbo na sklep o izvršbi in da se mu omogoči proces dokazovanja v pritožbi na sklep.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik z vlogo z dne 14. 11. 2014 sodišče zaprosil, da ga oprosti plačila sodne takse v višini 65,00 EUR za pritožbo zoper sklep z dne 9. 9. 2014 (s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi), k plačilu katere je bil pozvan s plačilnim nalogom z dne 20. 10. 2014 (listna št. 43). Svoj predlog je dolžnik utemeljeval z navedbo, da je v likvidnostnih težavah, da ima blokirana oba transakcijska računa in da zato ne more plačati takse za pritožbo na izvršbo.

5. V zvezi z utemeljenostjo predloga je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz dolžnikove bilance stanja na dan 31. 12. 2013 in izkaza poslovnega izida za leto 2013 izhaja, da je dolžnik zaključil obračunsko obdobje 2013 z izgubo v višini 133.403,00 EUR, da so kratkoročne obveznosti dolžnika nižje od kratkoročnih sredstev ter da ima dolžnik dva transakcijska računa, ki sta oba blokirana. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da se dolžnik trenutno res nahaja v likvidnostnih težavah in je njegovo premoženjsko stanje tako slabo, da bi plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR (pravilno 65,00 EUR) ogrozilo dolžnikovo poslovanje oziroma njegovo dejavnost. Sodišče prve stopnje je ob takšnih ugotovitvah, ki jih dolžnik pritožbeno ne izpodbija, ocenilo, da je kljub izkazanim likvidnostnim težavam in slabšem premoženjskem stanju dolžnik zmožen plačati 50 % odmerjene sodne takse, ki v tem primeru znaša 32,50 EUR, ne da bi bilo pri tem ogroženo opravljanje dejavnosti in kljub blokadi obeh transakcijskih računov, saj ima možnost sodno takso plačati tudi v gotovini v skladu s 23.a členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

6. Ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča dolžnik v pritožbi ne izpodbija konkretizirano, saj zgolj pavšalno navaja, da je v likvidnostnih težavah in ima blokirana oba transakcijska računa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je obe okoliščini, ki ju je dolžnik prav tako pavšalno zatrjeval že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse, sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju. S ponavljanjem takšnih pavšalnih navedb, pa dolžnik pritožbenega sodišča ni prepričal o tem, da bi bili zaključki in ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede dolžnikove zmožnosti za plačilo polovične sodne takse napačno ugotovljene. Čeprav iz bilance stanja na dan 31. 12. 2013 in izkaza poslovnega izida za leto 2013 izhaja, da se je obseg dolžnikovega poslovanja bistveno zmanjšal in da je v tem obdobju dolžnik ustvaril izgubo v višini 141.692,00 EUR, ki jo ob upoštevanju prenesenega čistega dobička iz preteklih let v višini 8.289,00 EUR znaša 133.403,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je vendarle dolžnik tudi v letu 2013 imel 183.578,00 EUR čistih prihodkov od prodaje. Kljub temu, da je iz teh prihodkov od prodaje dolžnik moral pokrivati tudi stroške, ki so znašali več, kot dohodki od prodaje, ob izkazanem obsegu poslovanja tudi po oceni pritožbenega sodišča plačilo sodne takse v znesku 32,50 EUR ne bo ogrozilo dolžnikovega poslovanja. Nenazadnje je iz spisovnega gradiva tudi razvidno, da je dolžnik za oprostitev plačila sodne takse zaprosil že glede plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, vendar je njegov predlog bil zavrnjen, v posledici česar je bil dolžan plačati sodno takso za postopek z ugovorom v znesku 30,00 EUR. Sodno takso v omenjeni višini je dolžnik vendarle uspel plačati 16. 5. 2014, kljub izkazanemu slabemu poslovanju oziroma poslabšanemu poslovanju v letu 2013. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo dolžnik kljub slabemu poslovnemu rezultatu v letu 2013 zmogel plačati sodno takso v višini 32,50 EUR brez ogrožanja svojega poslovanja.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 359. členom ZPP, je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).