Social court rejects pension arrears appeal as non-social dispute exceeding 40k EUR threshold.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Predmet odločanja pritožbenega sodišča v tej zadevi ni bila več pravica do starostne pokojnine, temveč le še odločitev o zahtevku tožnika za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od naknadno plačanih razlik pokojnine. Prav tako je predmet revizije le še presoja pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V tem primeru torej ne gre za socialni spor o pravici iz socialnega – pokojninskega zavarovanja. Revizija po navedeni zakonski določbi ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika delno ugodilo in odpravilo odločbi toženke z dne 27. 8. 2012 in 15. 11. 2012 ter ugotovilo, da znaša starostna pokojnina tožnika od 1. 6. 2012 dalje 1.209,53 EUR mesečno (I. točka izreka sodbe). V delu, v katerem je tožnik uveljavljal izplačilo zakonskih zamudnih obresti (1), je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sodišče je tudi sklenilo, da ustavi postopek v delu, s katerim tožnik zahteva plačilo celotnega dela neizplačanih pokojnin od 1. 6. 2012 dalje.

2. Odločbi toženke z dne 27. 8. 2012 in 15. 11. 2012 je odpravilo, ker je toženka neupravičeno posegla v pravnomočno določeno višino starostne pokojnine tožnika. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). Toženka je kasneje z odločbo z dne 24. 6. 2013 na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZOPRZUJF) sama sanirala nezakonito stanje, vendar ni odpravila prejšnjih odločb, zaradi česar je to storilo sodišče. Zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni ugodilo, ker jih ZOPRZUJF ne priznava.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu, ki zajema le II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, to sodbo potrdilo. Sprejelo je razloge sodišča prve stopnje ter dodatno pojasnilo, da se tožnik v zvezi z zamudnimi obrestmi ne more uspešno sklicevati na določbe Obligacijskega zakonika in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sicer pa ni sprejelo niti pritožbenih navedb, da naj bi zamuda toženke izhajala iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim navaja, da naj bi mu toženka, ki naj bi bila organ države, protiustavno znižala pokojnino in mu mora tudi po samem zakonu izplačati zamudne obresti. ZOPRZUJF naj nikjer ne bi določal, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, sodišči pa naj bi z napačnim sklicevanjem na ta zakon neutemeljeno varovali svojega delodajalca. Zato naj bi bila toženka, kot organ države in kot dolžnik, dolžna izplačati tožniku zamudne obresti. Navaja tudi, da naj bi pridobljena starostna pokojnina ne temeljila na sistemu socialne varnosti, temveč na pogodbi o zaposlitvi in plačanih prispevkih, da naj bi škodo povzročila Republika Slovenija s protiustavnimi določili ZUJF in naj bi mu bila po svojem zavodu dolžna plačati zamudne obresti. Zamudne obresti naj bi bile po naravi stvari plačilo za uporabo tujega denarja, ki naj bi tožniku nadomestil koristi, ki bi jih imel, če bi protiustavno znižano pokojnino lahko uporabljal. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in izplačilo zamudnih obresti, kot je zahteval, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Po določbi 4. točke 31. člena ZDSS-1 je revizija dovoljena v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja.

8. Predmet odločanja pritožbenega sodišča v tej zadevi ni bila več pravica do starostne pokojnine, temveč le še odločitev o zahtevku tožnika za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od naknadno plačanih razlik pokojnine. Prav tako je predmet revizije le še presoja pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V tem primeru torej ne gre za socialni spor o pravici iz socialnega – pokojninskega zavarovanja. Revizija po navedeni zakonski določbi ni dovoljena.

9. V izpodbijani odločitvi gre dejansko za premoženjski socialni spor, v katerem tožnik obresti zahteva posebej – kot glavni zahtevek in ne le kot stransko terjatev (2). V teh sporih pa je revizija dovoljena le po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka 31. člena ZDSS-1), torej le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker ta vrednost ni dosežena, saj izračun zneska, ki ga tožnik uveljavlja, nikakor ne doseže tega revizijskega minimuma, revizija pa tudi ni bila dopuščena v skladu s 367a. členom ZPP, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s 374. členom ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tožnik je zahteval izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov glavnice v višini 20 % razlike pokojnine do 28. 6. 2013, v višini preostale 80 % razlike pa do 30. 5. 2014.

Op. št. (2): Ker mu je bila razlika pokojnine plačana, je zahtevek za plačilo te razlike tudi umaknil.