Supreme Court dismisses review application as statutory conditions for admissibility under ZPP are not met.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženčev predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je od toženca zahteval plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel dne 24. 6. 2003, ko ga je toženec poškodoval na dvorišču spodnjega gradu na A. Toženec je ugovarjal tožbenemu zahtevku po temelju in višini. Za škodni dogodek naj bi bil odgovoren tožnik sam, saj je sam izzval incident in je bil on tisti, ki je poškodoval toženca. Tožnik je začel s fizičnim napadom na toženca, ko ga je udaril v predel obraza in mu pri tem izbil očala po tleh in ga brcnil v nogo.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mu je toženec dolžan plačati znesek 7.757,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za plačilo nadaljnjih 3.864,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o stroških postopka. Ugotovilo je, da se je škodni dogodek zgodil na način, kot ga je zatrjeval in v svoji izpovedbi opisal tožnik, torej da je do njegove poškodbe prišlo na dvorišču spodnjega gradu na A. potem, ko je toženec tožnika po medsebojnem verbalnem konfliktu (prepir v zvezi z uporabo določenih rekvizitov predstave), med prerivanjem suval, ga držal okoli vratu, ga potiskal po oziroma ob ograjo odra in mu s tem povzročil telesno poškodbo. Toženec je bil tisti, ki je pristopil k odru in k tožniku, ki se je nahajal na odru, ter povzročil verbalni konflikt, tožnik pa je v prepiru sodeloval le toliko, da je na očitke toženca verbalno odgovoril.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih:

1) Ali je bila pred sodiščem prve stopnje kršena toženčeva pravica do izjave in pravica do pravnega sredstva, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je sodišče opustilo dokazno oceno dokazov, s katerimi je toženec dokazoval pravno pomembna dejstva, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS)? 2) Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo po prvem odstavku 131.

člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker se glede na toženčevo dokazno breme o neobstoju krivde, nista izjavili o dokazih, s katerimi je toženec dokazoval neobstoj krivde in ali je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvega odstavka 131. člena OZ) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno? 3) Ali je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da se je v spisu nahajal zapisnik o sprejemu ustne ovadbe PP Celje z dne 29. 6. 2003 (B8), ki ga toženec prilaga (priloga A6), podpisan s strani tožnika - v katerem tožnik izjavlja, da je prav on toženca „z vso močjo udaril v obraz“ - toženčevo izjavo o tem, da je bil tožnik tisti, ki je toženca fizično napadel (na način, da je toženca udaril v predel obraza, mu pri tem izbil očala in ga brcnil v nogo), ocenilo kot nesprejemljivo z obrazložitvijo, da tej toženčevi navedbi ne more slediti, „saj je ni potrdil prav noben objektiven listinski dokaz“ (vprašanje, kdo je začel s fizičnim napadom, pa je pravno pomembno v zvezi s vprašanjem (so)odgovornosti - krivde)? 4) Ali je sodišče druge stopnje kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP in toženčevo pravico do enakega varstva pravica iz 22. člena URS, ko se do pomembnih pritožbenih navedb ni opredelilo oziroma na njih ni odgovorilo oziroma je toženčeve argumente enostavno prezrlo, določene pravno pomembne pritožbene navedbe pa povzelo v nasprotju s pomenom toženčevih pritožbenih navedb oziroma je te navedbe predrugačilo? 5) Ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru kršilo določbo 8. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP? 6) Ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP? 7) Ali je lahko izvedenec, ki je izdelal izvedensko mnenje v kazenskem postopku, (izvedena) priča v pravdnem postopku in ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem te priče z obrazložitvijo, da je ne bi moglo zaslišati niti v svojstvu izvedenca niti v svojstvu priče, ker bi lahko zaslišan v tem postopku podal le svoje strokovno mnenje, kar pa ni naloga priče, temveč izvedenca, in da se priča lahko zasliši le o dejstvih, ki se dokazujejo, ne more pa podajati strokovnega mnenja o strokovnih vprašanjih, saj je za odgovore na strokovna vprašanja edini ustrezen dokaz z izvedencem, in ali je glede na okoliščine konkretnega primera, ko je sodišče prve stopnje razpolagalo z dvema diametralno nasprotnima izvedenskima mnenjema, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče, ki je bila izvedenec v kazenskem postopku in je ta dokaz predlagala tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem pravno pomembnega oziroma celo odločujočega dejstva (ali je šlo pri tožniku za zlom (odlom) konice dvanajstega rebra), kršilo toženčevo pravico do dokaza in izjave in s tem poseglo tudi v toženčevo ustavno pravico iz 22.

člena URS (pravica do enakega varstva pravic)? 8) Ali sodba sodišča druge stopnje izpolnjuje minimalni standard obrazloženosti? Navaja, da je pritožbeno sodišče nepravilno povzelo njegove pritožbene navedbe, da je tožnik (namesto toženec) utrpel v škodnem dogodku škodo; da je bila toženčeva (namesto tožnikova) izpovedba očitno prilagojena potrebam tega pravdnega postopka; da je toženec (namesto) tožnik v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe na PP Celje z dne 29. 6. 2003 navedel, da je bil tožnik tisti, ki je prvi napadel toženca ter da je izvedenka K. jasno zapisala, da je prišlo le do zloma samo vrha enega rebra in je zato potrebna večja sila, da bi pustila izdatne poškodbe kože in podkožja.

Iz izvedenkinega mnenja izhaja ravno nasprotno, da tožnik 24. 6. 2003 ni utrpel zloma levega rebra. Policijski zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je podpisal tožnik, ne pa toženec in tožnik sam je izjavil, da je bil prav on tisti, ki je toženca z vso močjo udaril v obraz. Ker je pritožbeno sodišče predrugačilo pritožbene navedbe, tudi ni odgovorilo na njih. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 22. in 25. člena URS. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčeve odgovornosti uporabilo standard verjetnosti, pritožbeno sodišče pa ni obrazložilo, v čem vidi izpolnitev dokaznega standarda gotovosti sodbe sodišča prve stopnje in je zgolj ponovilo obrazložitev sodišča prve stopnje.

Prezrlo je pritožbeno navedbo glede dokaza zapisnika PP Celje, podpisanega s strani tožnika, ki potrjuje nasprotno. Ni pravilna ugotovitev pritožbenega sodišča o neobstoju objektivnega listinskega dokaza, saj navedeni zapisnik, ki ga je podpisal tožnik, vsebuje tožnikove navedbe, da je bil prav tožnik tisti, ki je toženca prvi z vso močjo udaril v obraz. To je toženec navedel že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo obeh sodb kazenskega sodišča, s katerima je bil toženec oproščen obtožbe, da bi naj tožnika 24. 6. 2003 telesno poškodoval, ampak je bil tožnik spoznan za krivega, da je poškodoval toženca.

Sodba je bila zaradi zastaranja spremenjena. Nepravilno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo dokaz z izvedencem, ki je izdelal izvedensko mnenje v kazenskem postopku, kot neprimeren oziroma neustrezen. Ta izvedenec bi lahko dokazal, da tožnik ni utrpel zloma konice dvanajstega rebra levo. Sodišče prve stopnje bi lahko za izvedenca v pravdnem postopku določilo istega izvedenca kot v kazenskem postopku.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženčevem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).