Supreme Court rejects appeal, ruling a prior Supreme Court judgment change is not a valid appeal ground but grounds for retrial.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Okoliščina, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča spremenjena pravnomočna sodba Višjega sodišča v Ljubljani, na kateri temelji izpodbijana odločitev (13. člen ZPP), ni revizijski razlog (370. člen ZPP), ampak ima toženka možnost predlagati obnovo postopka (9. točka 394. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 17.316,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Menilo je, da uveljavljanje procesnih kršitev ni utemeljeno. Obrazložilo je, da izvedenec pri izdelavi mnenja lahko uporabi dokaze, ki jih je stranka predlagala (vpogled v svojo poslovno dokumentacijo), fizično pa jih ni vložila v spis, nasprotni stranki pa se naknadno omogoči, da se do nje opredeli. Presodilo je, da je toženka odškodninsko odgovorna (26. člen Ustave RS). O nezakonitosti odločbe o odvzemu koncesije je odločalo Upravno sodišče RS v sodni odločbi I U 2155/2009, ki je postala pravnomočna in na katero je sodišče vezano (13. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ugotovilo je, da je bil odvzem koncesije iz razloga opredeljenega v 6. alineji 18. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD) nezakonit. Podlaga za odvzem koncesije pa je bila odpoved koncesijske pogodbe, za katero je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cpg 926/2012 ugotovilo, da je bila podana neutemeljeno. Tako ravnanje toženke, ko je najprej sama neutemeljeno odpovedala koncesijsko pogodbo, potem pa to opredelila kot kršitev pogodbe in zato koncesijo odvzela, po prepričanju sodišča utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: (1) ali sme sodišče samo oziroma izvedenec, ki ga imenuje sodišče, sam brez izrecnega dokaznega predloga, zbirati dokaze glede temelja in višine odškodnine; (2) ali zadosti zakonski zahtevi po predložitvi dokazov zgolj pavšalna navedba dokaznih listin v smislu generalnih izrazov kot so poslovna dokumentacija, dokaz z izvedencem in podobno; (3) kje so meje preiskovalnih pooblastil sodišča in izvedenca; (4) ali sme sodišče opreti svojo odločitev na dokaze, ki jih je zbral in predložil sodišču šele izvedenec, stranke same pa jih niso niti natančno navedle, niti predložile sodišču v predpisanem roku; (5) ali sme sodišče opreti svojo odločitev na izvedensko mnenje, ki ga izvedenec ne bi mogel narediti, če ne bi sam zbral dokazov; (6) ali sme sodišče dopolnjevati trditveno podlago zahtevka s tem, da samo ali s pomočjo izvedenca konkretizira posamezne postavke škode in išče dokaze za potrditev le-teh; (7) ali je sodišče dolžno prekiniti postopek in počakati na odločitev o reviziji, ki je posledica sklepa o dopustitvi revizije, če je od tega odvisen obstoj temelja odškodninskega zahtevka; (8) ali je sodišče vezano na trditveno podlago tožeče stranke, ki zahteva le odškodnino za izgubljeni dobiček, ali pa lahko odločanje razširi tudi na drugo škodo, ker obstoj le-te izhaja iz izvedenskega mnenja; in (9) ali je akt o odpovedi ali odvzemu koncesije oblastno dejanje, glede katerega je lahko podana protipravnost le, če je storjeno v nasprotju z veljavnimi predpisi in hkrati z namenom oškodovanja.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev se vlagateljica sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča (Up-460/14) in Vrhovnega sodišča (II Ips 242/2007, II Ips 107/2011, II Ips 815/2009, II Ips 519/2005, II Ips 933/2007, II Ips 374/2006). Nadalje meni, da predpostavka protipravnosti ni podana. Odločba o odvzemu koncesije je bila s sodbo Upravnega sodišča zgolj razveljavljena in je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženki. O odvzemu pa še ni bilo dokončno odločeno. Akt odvzema ali odpovedi koncesije je oblastveni akt koncedenta, ki kot tak ne more biti sam po sebi protipraven, pač pa lahko vodi v odškodninsko odgovornost le, če je bil izdan z namenom povzročitve škode.

Pri tem se sklicuje na judikate VS RS III Ips 92/2011 in II Ips 448/2010. Sodišču očita, da sploh ni ugotavljalo stopnje krivde toženke. Sodne prakse o tem, kdaj je možna odpoved oziroma odvzem koncesije, pa v času izdaje spornih odločb toženke še ni bilo. O tem se je izreklo zgolj Sodišče EU (v zadevah C-451/08 Helmut Muller, C-454/06 Pressetext Nachrichtenagentur GmbH in C-64/08 Staatsanwaltschaft Linz proti Ernstu Engelmannu), in sicer da koncesija ne more biti podeljena časovno neomejeno, saj bi bil položaj koncesionarja brez možnosti odpovedi koncesijske pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, monopolen in bi omejeval konkurenco, kar ni skladno z evropskimi predpisi.

Toženka tako ob izdaji spornih odločb ni ravnala v nasprotju s predpisi.

4. Toženka je naknadno dopolnila predlog za dopustitev revizije in sodišče seznanila s tem, da je Vrhovno sodišče v sporu med pravdnima strankama glede zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe s sodbo III Ips 64/2014 z dne 28.10.2015 spremenilo pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 926/2012 z dne 18. 12. 2013 z obrazložitvijo, da je bila odpoved koncesijske pogodbe zakonita. Pojasnila je, da te sodbe ni mogla predložiti že prej, ker jo je prejela šele po pravnomočnosti sodbe v tej zadevi. Pojasni, da bo vložila tudi predlog za obnovo postopka in predlaga, da naj Vrhovno sodišče odloči o vrstnem redu reševanja izrednih pravnih sredstev.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Okoliščina, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 64/2014 z dne 28.10.2015 spremenjena pravnomočna sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 926/2012 z dne 18. 12. 2013, na kateri temelji izpodbijana odločitev (13. člen ZPP), ni revizijski razlog (370. člen ZPP), ampak ima toženka možnost predlagati obnovo postopka (9. točka 394. člena ZPP), kar je po njenih navedbah tudi storila.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije v zvezi z v predlogu postavljenimi vprašanji niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).