Administrative court dismisses appeal due to contradiction between decision ruling and explanatory reasoning regarding party status.

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. št. 0611-3480/2l014/3 z dne 18.11.2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

[JEDRO]

Tožena stranka je z izrekom svoje odločitve zavrgla „vlogo A.A.“, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je A.A. pooblaščenec tožnika. Iz tako nasprotujočih si navedb ni mogoče ugotoviti niti, ali obstaja pooblastilno razmerje med tožnikom in A.A., če obstaja, v kakšnem obsegu in na kakšni podlagi niti ali je kot prijavitelja in s tem kot stranko v postopku tožena stranka štela A.A. ali pa tožnika. Sodišče tako ugotavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, kar je zadostni razlog za odpravo sklepa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo A.A. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je B.B. (tožnik) po pooblaščencu A.A. dne 9.10.2014 pri Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor Nova Gorica vložil prijavo zoper toženo stranko in sodnega izvedenca za kmetijstvo C.C. iz Ljubljane. V vlogi je zapisal, da prijavo vlaga po pooblastilu tožnika. Inšpektoratu in izvedencu je očital, da ne spoštujeta določil Zakona o cestah in Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. Zemljiško parcelo št. 883/4 k.o. ... je namreč Direkcija RS za ceste opredelila za cestni svet, tožena stranka pa, kljub vloženi zahtevi, da naj se zato spremeni namenska raba te nepremičnine, vztraja, da gre za kmetijsko zemljišče. Enako je ravnal tudi izvedenec, ki je ocenjeval nepremičnino po zahtevi sodišča.

2. Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor je prijavo dne 10.11.2014 odstopil v reševanje toženi stranki. Ta je prijavo v delu, ki se nanaša na ravnanje sodnega izvedenca, dne 18.11.2014 odstopila Ministrstvu za pravosodje, v preostalem delu pa o prijavi odločila z izpodbijanim sklepom tako, da je prijavo A.A. zavrgla. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da zoper odločitev o predlogu za spremembo podatkov v evidenci dejanske rabe ni pravnega sredstva, prav tako pa tudi ne obstaja nobena pravna podlaga, da bi tožena stranka zaradi nespoštovanja določil lahko ukrepala sama zoper sebe. Prijavitelj v svoji prijavi tudi ne uveljavlja nobene pravice ali pravne koristi.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je tožena stranka njegov predlog za spremembo dejanske rabe nepremičnine s parc. št. 883/4 k.o. ... dne 12. 2. in 12. 5. 2014 zavrnila z obrazložitvijo, da je v evidenci podatek o dejanski rabi nepremičnine točen. Ravnanje Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor je nerazumno. Glede na sprejeto odločitev sklepa, da tožena stranka meni, da ne more uveljavljati nobene pravice ali pravne koristi. Ker s sprejeto odločitvijo tožena stranka ne spoštuje in napačno uporablja Zakon o cestah, Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč ter Interpretacijski ključ pri opredeljevanju dejanske rabe zemljišča, zoper sprejeto odločitev vlaga tožbo.

4. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in ponovila vse tam zapisane utemeljitve sprejete odločitve.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je sklep, s katerim je bila zavržena vloga tožnika in s tem postopek ustavljen (2. odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče se je pri odločanju omejilo na presojo izpodbijanega sklepa, za katerega tožnik smiselno predlaga, da se odpravi, ni pa presojalo pravilnosti odločitve tožene stranke o predlagani spremembi dejanske rabe nepremičnine tožnika, saj to ni predmet tega postopka.

7. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Prijavo zoper toženo stranko je vložil pooblaščenec tožeče stranke A.A., pri tem pa je navajal, da jo vlaga po pooblastilu lastnika nepremičnine s parc. št. 883/4 k.o. ..., to je tožnika. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi prijavi priložil pooblastilo tožnika niti ni razvidno ali je tožena stranka to zatrjevano pooblastilno razmerje preverjala. Tožena stranka je z izrekom svoje odločitve zavrgla „vlogo A.A.“, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je A.A. pooblaščenec tožnika. Iz tako nasprotujočih si navedb torej ni mogoče ugotoviti niti ali obstaja pooblastilno razmerje med tožnikom in A.A., če obstaja, v kakšnem obsegu in na kakšni podlagi niti ali je kot prijavitelja in s tem kot stranko v postopku tožena stranka štela A.A. ali pa tožnika. Sodišče tako ugotavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), kar je zadostni razlog za odpravo sklepa.

8. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64.člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti, torej najprej ugotoviti, kdo je stranka v postopku in ali je v trenutku, ko je A.A. vložil prijavo, med njim in tožnikom obstajalo pooblastilno razmerje in na kakšni podlagi ter nato ponovno odločiti o zahtevku.