Administrative court dismissed appeal as ruling on territorial jurisdiction is procedural, not substantive, lacking independent judicial review.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Sklep o odstopu prošnje tožeče stranke krajevno pristojnemu organu za odločanje sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ne glede na to, da je bila tožeča stranka v pravnem pouku poučena, da lahko zoper izpodbijani sklep sproži upravni spor.

Odločanje o krajevni pristojnosti in odstop zadeve krajevno pristojnemu organu za reševanje je odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da krajevno ni pristojno za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, katero je vložila tožeča stranka (točka I sklepa) ter odstopilo prošnjo navedeno v točki I izreka v nadaljnje reševanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici (točka II izreka).

2. Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Kopru. V tožbi navaja, da v zadevi ne gre za prenos krajevne pristojnosti, pač pa za prenos stvarne pristojnosti z ozirom na določbo 101. člena Zakona o zemljiški knjigi ter da je nesmiselno pričakovati, da bi Okrožno sodišče v Novi Gorici, ki je že obravnavalo prošnjo za brezplačno pravno pomoč z odločbo z dne 16. 1. 2015 v zadevi odločilo drugače.

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. V zadevi je tožena stranka odločila, da ni krajevno pristojna za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, katero je vložila tožeča stranka. Tožeča stranka je kot naslov prebivališča navedla naslov v ..., kar je na območju Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je skladno z 31.a členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) krajevno pristojno za odločanje o prošnji.

5. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni spor dopusten le v primerih, ko izpodbijani posamični konkretni akt ustreza definiciji upravnega akta. Upoštevaje določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt odločba ali drug javno pravni enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Po presoji sodišča je odločanje o krajevni pristojnosti in odstop zadeve krajevno pristojnemu organu za reševanje odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. O tej pravici bo v obravnavanem primeru odločeno šele z odločbo o brezplačni pravni pomoči, s katero bo odločeno o vlogi tožeče stranke za dodelitev bpp, zoper to odločitev pa bo tožeča stranka ob izpolnjevanju pogojev lahko zahtevala sodno varstvo v upravnem sporu.

6. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep, s katerim je bilo odločeno le o prenosu krajevne pristojnosti, pa ni tak sklep. Ker sklep o odstopu prošnje tožeče stranke krajevno pristojnemu organu za odločanje sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ne glede na to, da je bila tožeča stranka v pravnem pouku poučena, da lahko zoper izpodbijani sklep sproži upravni spor. Ugovore, ki se nanašajo na kršitve, ki naj bi jih z izdajo izpodbijanega sklepa storila tožena stranka in s tem povezano nezakonitost sklepa, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari (enako tudi Upravno sodišče RS v sklepu II U 190/2012 z dne 20. 3. 2013).

7. Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.