Supreme Court dismisses appeal claiming domestic violence evidence failed to prove victim's subordinate position.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 200,00 EUR sodne takse.

[JEDRO]

Dejstvo, da se je morala oškodovanka v strahu pred obsojenko umikati iz hiše, v kateri je sicer prebivala in je bil njen dom, ter zato hoditi po vasi in se v primeru hujšega mraza zatekati k sosedom, povsem jasno opredeljuje podrejen položaj, v katerega je bila z ravnanjem obsojenke potisnjena in zato predstavlja določno konkretizacijo tega zakonskega znaka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma citirano sodbo obsojeno J. N. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je bilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenkin zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da sodbi sodišč prve in druge stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter predlagal, da se izpodbijani sodbi spremeni, obtožni predlog zavrne in obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik obsojene je v pisni izjavi navedel, da je odgovor vrhovnega državnega tožilca pavšalen in neargumentiran in vsebinsko vztraja pri strnjeno povzetih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zagovornik obsojene v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej utemeljuje zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP,s sklicevanjem na dejstvo civilnega spora med obsojeno na eni strani ter oškodovanko in pričo I. K. na drugi strani, glede katerega je bila v teku civilna pravda pred Okrajnim sodiščem v Ajdovščini. To pomembno okoliščino naj bi sodišče druge stopnje le omenilo v 7. točki obrazložitve sodbe, kar pa naj ne bi moglo „predstavljati prepričljive argumentacije“ za utemeljitev dokazne ocene. S tem naj bi bila podana kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Dejstvo omenjenega civilnega spora naj bi vplivalo na ravnanje priče I. K., sicer pa so bile tudi ostale obremenilne priče v slabih odnosih z obsojenko in zato zainteresirane za izid tega kazenskega postopka. S tako predstavljenim dejstvom zainteresiranega izpovedovanja prič pa se nista ukvarjali niti sodišči prve in druge stopnje. Tako stališče vložnika zahteve povsem očitno predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in po vsebini predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je povsem v nasprotju s podano utemeljitvijo zahteve v tem delu trditev o kršitvi po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je ta podana v primeru, če na glavni obravnavi sodeluje sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen, za kar zahteva vsebinsko niti ne navaja razlogov.

6. Iz vsebine nadaljevanja zahteve izhaja nestrinjanje z utemeljevanjem izpodbijane sodbe zgolj na podlagi indicev, pri čemer naj pritožbeno sodišče ne bi navedlo oziroma obrazložilo, kaj je v tem primeru „tvorilo zaprt krog med seboj povezanih posrednih dokazov“. Izpodbijana sodba tako po oceni vložnika zahteve temelji le na posrednih dokazih, pri tem pa se izpovedbe prič pomembno razhajajo, tako glede „vrste domnevnih poškodb kot tudi glede časa nastanka poškodb.“ Pritožbeno sodišče se do navedenih pritožbenih navedb ni opredelilo in je nekritično sledilo izpovedbi priče I. K. Podana naj bi bila absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7. Stališča vložnika zahteve so tudi v tem delu neutemeljena in po vsebini predstavljajo, prav tako kot predhodna, nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ne drži, da se sodišče druge stopnje v tej zvezi ni določno opredelilo do pritožbenih navedb, saj je obrazložilo (točki 5 in 6 obrazložitve), zakaj so zaključki izpodbijane prvostopenjske sodbe temelječi na izpovedbah zaslišanih prič, sprejemljivi in skladni tudi s priloženo medicinsko dokumentacijo o poškodbah, ki jih je utrpela oškodovanka dne 3. 3. 2013. Pavšalne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti o pomembnih razhajanjih v izpovedbah prič in trditev o medsebojno nepovezanih posrednih dokazov so zato neutemeljene in ne izkazujejo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

8. Po stališču vložnika zahteve naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona v tem, ko izpodbijana sodba zakonski znak spravljanja v podrejen položaj pri obravnavanem kaznivem dejanju konkretizira z navedbo, da se je oškodovanka pred nasiljem obsojenke „umikala iz hiše in tavala po vasi, pozimi pa zatekala k sosedom“. Tako ravnanje oškodovanke naj ne bi predstavljalo konkretizacije navedenega zakonskega znaka, predstavljalo pa je sicer „ustaljen način življenja oškodovanke“ (vsakodnevni izhodi iz hiše in obiskovanje sosedov), ki se ni v ničemer spremenil v obdobju, ko naj bi se pričelo nasilje obsojene zoper njo. Sodišče bi se moralo v tem pogledu ukvarjati z vprašanjem, če se je tako ravnanje obsojene dejansko spremenilo glede na čas pred obravnavanim obdobjem.

9. Stališče utemeljevano v zahtevi za varstvo zakonitosti, da opisano ravnanje oškodovanke ne more predstavljati konkretizacije zakonskega znaka „spravljanja v podrejen položaj“, je zgrešeno. Prav dejstvo, da se je morala oškodovanka v strahu pred obsojenko umikati iz hiše, v kateri je sicer prebivala in je bil njen dom, ter zato hoditi po vasi in se v primeru hujšega mraza zatekati k sosedom, povsem jasno opredeljuje podrejen položaj, v katerega je bila z ravnanjem obsojenke potisnjena in zato predstavlja določno konkretizacijo tega zakonskega znaka. Sodišče prve stopnje se je do njega obrazloženo opredelilo (zlasti zadnji odstavek na strani 7 in prvi odstavek na strani 8) in je dodatno istovrstne pritožbene navedbe pravilno zavrnilo tudi sodišče druge stopnje (točki 8 in 9 obrazložitve sodbe), tem stališčem pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Kolikor pa se v zahtevi izpostavlja enak ali podoben način ravnanja oškodovanke pred obravnavanim obdobjem, gre za ponujanje drugačne ocene ugotovljenega dejanskega stanja izhajajoč pri tem iz stališča, da je bilo to zmotno ugotovljeno ter gre zato za nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na gmotne razmere obsojenke, razvidne iz njenih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenka dolžna plačati 200,00 EUR sodne takse.