Supreme Court dismisses appeal for interim order in administrative dispute due to lack of actual dispute.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Po presoji Vrhovnega sodišča bi sicer moralo sodišče prve stopnje o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti po vsebini in je ne bi smelo zavreči iz razloga, da je v tej zadevi že odločilo o tožbi, saj se začasna odredba lahko izda do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), sodba sodišča prve stopnje pa še ni pravnomočna. Sodišče prve stopnje bi lahko torej ob sodbi izdalo tudi začasno odredbo z učinkom do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Ker pa je za izdajo začasne odredbe ob odločanju o pritožbi v upravnem sporu pristojno tudi Vrhovno sodišče, je za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva pritožnikov njuno zahtevo za izdajo začasne odredbe Vrhovno sodišče presojalo po vsebini in na tej podlagi odločilo o zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje.

Glede na to, da se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša na bodoče ravnanje tožene stranke, torej na omogočanje uresničevanja volilne pravice pritožnikov ob glasovanju na referendumu, bi moral iz dejanskega stanja zadeve izhajati spor med tožečo in toženo stranko upravnega spora glede načina uresničevanja volilne pravice pritožnikov, ki bi ga moralo sodišče urediti z začasno odredbo in s tem preprečiti nastanek težko popravljive škode. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tak spor sploh ne obstaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sodbo in sklepom II U 445/2015-11 z dne 4. 12. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnika), vloženo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, 1. točka izreka) ter zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v utemeljitev odločitve o začasni odredbi, ki je predmet tega pritožbenega postopka, navedlo, da je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe obstoj upravnega spora. Ker pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje o tožbi že odločilo, procesne predpostavke za odločanje o začasni odredbi niso bile več podane, zato je zahtevo pritožnikov za izdajo začasne odredbe zavrglo.

2. Pritožnika sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo s predlogom, da naj Vrhovno sodišče samo izda začasno odredbo, kot je predlagana v predlogu priloženem tožbi, in iz razlogov, ki so tam navedeni. Ob tem utemeljujeta, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve kot to določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ob tem pa tudi, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe že po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Podlaga za izdajo začasne uredbe v upravnem sporu je 32. člen ZUS-1 in ne 272. člen ZIZ ali EKČP, kot to zmotno navajata pritožnika. Prav tako EKČP ni neposredna podlaga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu(1).

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

6. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča bi sicer moralo sodišče prve stopnje o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti po vsebini in je ne bi smelo zavreči iz razloga, da je v tej zadevi že odločilo o tožbi, saj se začasna odredba lahko izda do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), sodba sodišča prve stopnje pa še ni pravnomočna. Sodišče prve stopnje bi lahko torej ob sodbi izdalo tudi začasno odredbo z učinkom do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Ker pa je za izdajo začasne odredbe ob odločanju o pritožbi v upravnem sporu pristojno tudi Vrhovno sodišče, je za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva pritožnikov njuno zahtevo za izdajo začasne odredbe Vrhovno sodišče presojalo po vsebini in na tej podlagi odločilo o zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje.

8. Pritožnika po vsebini zahtevata izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje po 32. členu ZUS-1, npr. da se uredi dostop do določenega volišča, vzpostavi klančine z ustreznim naklonom, širino in podlago, uredi dostopnost glasovalne kabine in mize invalidskemu vozičku. Glede na to, da sta pritožnika v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki jo ponovita v pritožbi, razloge za izdajo začasne odredbe napačno utemeljevala na določbah ZIZ, ki ni podlaga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, razlogi za izdajo začasne odredbe v tej zadevi niso jasno razvidni. Navedbe pritožnikov sicer vsebujejo vrsto zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in drugih navedb, vendar pa je odločanje Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe omejeno le na zakonske razloge ZUS-1 za izdajo take začasne odredbe, torej na presojo, ali bi glede na okoliščine primera pritožnikoma ob zavrnitvi izdaje začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda in je zato sporno pravno razmerje treba začasno urediti s sklepom sodišča. Skladno s tem je Vrhovno sodišče navedbe pritožnikov presojalo v zvezi z navedenimi zakonskimi zahtevami 32. člena ZUS-1.

9. Glede na to, da se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša na bodoče ravnanje tožene stranke, torej na omogočanje uresničevanja volilne pravice pritožnikov ob glasovanju na referendumu, bi moral iz dejanskega stanja zadeve izhajati spor med tožečo in toženo stranko upravnega spora glede načina uresničevanja volilne pravice pritožnikov, ki bi ga moralo sodišče urediti z začasno odredbo in s tem preprečiti nastanek težko popravljive škode. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tak spor sploh ne obstaja. Kot je razvidno tudi iz odgovora tožene stranke na tožbo in predlagano začasno odredbo v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožena stranka jasno izrazila namen zagotoviti uresničevanje aktivne volilne pravice pritožnikov na način, ki je skladen z zahtevami Ustave in zakonov ter v bistvenih okoliščinah enak tistemu, ki naj bi ga uredilo sodišče z izdajo začasne odredbe v upravnem sporu. Zato ni razvidno, da sploh obstaja sporno razmerje, ki bi ga moralo Vrhovno sodišče začasno urediti z izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve v zadevi. S tem pa temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni izpolnjen. Glede na to, da je tožena stranka in njeni organi (Državna volilna komisija in drugi volilni organi) pristojna in odgovorna za ustavno in zakonsko skladno izvedbo referenduma (38. člen in nasl. Zakona o referendumu in ljudski iniciativi), zgolj dvom pritožnikov v verodostojnost zagotovil tožene stranke glede njenega bodočega ravnanja v referendumskem postopku za izdajo začasne odredbe ne zadošča.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

----

(1) Pritožnika se pri svojem utemeljevanju napačno sklicujeta na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Gherghina proti Romuniji z dne 9. 7. 2015 (številka 42219/07) kot na temelj za izdajo začasne odredbe neposredno po EKČP.